Crema catalana

Vlado Miheljak

15. 2. 2019  |  Mladina 7  |  Dva leva

»Slovenija po moji oceni tukaj (v primeru Venezuele; op. a.) mora biti na pravi strani.«
— Miro Cerar meni, da merilo slovenske diplomacije ni verodostojnost, ampak izbira prave strani.

»Smo legalisti in spoštujemo notranje zadeve Španije.«
— Tako je premier Šarec odgovoril na vprašanje katalonskih novinarjev, zakaj Slovenija ne priznava izida referenduma (STA, 14.12. 2018).

»Predsednik slovenske vlade Šarec in zunanji minister Cerar podpirata predlog, da se Slovenija pridruži državam, ki so Juana Guaidója priznale za začasnega predsednika Venezuele, a pod pogojem, da bo ta kar najhitreje razpisal demokratične volitve.«
— (Odmevi TVS, 6. 2. 2018)

»Prizadevamo si za vrnitev polno delujoče demokracije: človekovih pravic, volitev in konec političnih zapornikov.«
— Premier Pedro Sanchez ni imel v mislih Španije, ampak Venezuelo

Ko je Erjavec prevzel zunanje ministrstvo, se je zdelo, da nižje ne moremo zdrsniti. Danes, pod Cerarjem, pa kaže, da se nam bo kmalu kolcalo po Erjavcu, ki je skušal uveljaviti vsaj malo zunanjepolitične avtonomije. Že kot premier je Cerar nakazal, da zanj ni pomembna resnica, ampak je pomembneje biti »na pravi strani«. Iz izkušenj vemo, da ko se Slovenija postavlja na pravo stran, vedno pristane na napačni. Spomnimo se, denimo, podpisa pod sramotno vilensko izjavo, ki jo je v imenu podpisnikov spisal razvpiti ameriški diplomat Bruce Jackson in nam jo vsilil, še preden je Colin Powell (kot je kasneje, ko je zbolel za rakom, spokorjen priznal) lagal, manipuliral in zavajal varnostni svet in svetovno javnost. Za kar ni odgovarjal ne Rupel ne kdo drug. No, Cerar ima še kot predsednik vlade na vesti kar nekaj hudih zunanjepolitičnih hipotek. Priključitev Slovenije sankcijam proti Rusiji, zavračanje legitimnega katalonskega referenduma, nepriznanje Palestine. Cerar (kot pravnik!) je Slovenijo vpletel v eklatantno zlorabo mednarodnega prava, ko je agitiral in realiziral pridružitev Slovenije sankcijam proti Rusiji. Takrat ni bilo nobenih dokazov o vmešanosti Rusije. In še danes jih ni. Nasprotno. Prebegli agent Skripalo in njegova hčerka sta po zastrupitvi s smrtonosnim ruskim živčnim strupom čudežno ozdravela. Sankcije proti Rusiji brez kakršnegakoli povelja Združenih narodov ali kakšne druge mednarodnopravne podlage pa so ostale. Ne zaradi domnevnega ruskega atentata, ampak zaradi igre moči med velesilama.

Ob aktualnem vprašanju Venezuele in priznanja samooklicanega predsednika Juana Guaidója, se Cerar in Šarec sklicujeta na vprašanje legalnosti in legitimnosti oblasti. Pa bi bilo čisto dovolj, čeprav obskurno, če bi se sklicevala zgolj na potrebo biti na pravi strani. Kajti argumentacija legalnosti in legitimnosti se ne izide in kaže na diplomatsko sprevrženosti ter dvojno moralo. Premiera in zunanjega ministra.

Paradoksno, vprašanje priznanja samooklicanega predsednika Guaidója sovpada z začetkom sojenja katalonskim politikom, ki so obdolženi nič manj kot rušenja ustavne ureditve in nasilnega upora zaradi organizacije referenduma o neodvisnosti. Obdolženci, ki so (nekateri že več kot leto!) čakali v preiskovalnem zaporu, lahko pričakujejo kazni do 25 let (!) zapora. Zapora zaradi svojega političnega delovanja. Med tem pa se v nedemokratični Venezueli, kjer so teptane človekove pravice in politične svoboščine, samooklicani predsednik države svobodno giblje in svobodno deluje.

Legitimnost kot merilo?! V Kataloniji je bil referendum o samoodločbi in osamosvojitvi izpeljan v skladu z evropskimi demokratičnimi standardi. Na glasovanju, kjer je bila navzočnost mednarodnih opazovalcev mogoča in zaželena, je devetdeset odstotkov volivcev glasovalo za osamosvojitev. Udeležilo se ga je 2,26 milijona volivcev. Udeležba je bila glede na razmere visoka – 42,3 odstotna. Ob tem pa je treba upoštevati, da je policija zasegla še okrog 400.000 glasovnic, po oceni organizatorjev pa je bilo vsaj 700.000 volivcev onemogočenih ali prestrašenih, da bi izrazili svojo namero. Kot so pokazali dogodki med referendumom in po njem, je bilo to tudi odločanje med zatohlo monarhijo, v kateri je duh frankizma še enkrat pobegnil iz slabo začepljene steklenice, in sodobno republiko. Če je bilo pred referendumom še odprto vprašanje: Osamosvojitev da ali ne?, je zdaj preostalo samo vprašanje: Osamosvojitev kdaj? Španija, ki je na čelu evropskih držav, ki podpirajo demokracijo, legitimnost oblasti, politične in človekove pravice v Venezueli, je s pendreki pretepala volivce, tudi ženske, starčke, ki so izkoriščali neodtujljivo demokratično pravico političnega izrekanja. In prav zdaj poteka proces proti političnim zapornikom. S tistimi, ki so delovali politično, obračunavajo frankistično. V Evropi leta 2019! S tem bi se morala prednostno spopasti Evropska unija, ne pa z vprašanji demokracije in legitimitete v Venezueli. Še enkrat, da ne bo pomote: Venezuela skorumpiranega Madurovega režima ni cvetoča demokracija. Tako kot je še manj Turčija, Kitajska .... da o Savdski Arabiji sploh ne govorimo. Ali bo »mednarodna skupnost« začela odvzemati in podeljevati zastopniške mandate v vseh nedemokratičnih deželah?

Sicer pa Cerarja, Šarca in politični vrh skrbita tudi evidentno pomanjkanje in revščina venezuelskega prebivalstva. In tudi to menda legitimira vmešavanje v notranje zadeve Venezuele. A res? Palestina je že desetletja velik geto, taborišče. Čeprav obstaja minimalna notranja avtonomija, jo Izraelci izčrpavajo, ji občasno preprečujejo celo izkoriščanje vodnih virov, dovoz mednarodne humanitarne pomoči, izhode prebivalcev iz dežele. Izrael nad prebivalstvom s povračilnimi ukrepi izvaja sistematični državni terorizem. In to nesrečno deželo, ki jo je doslej priznalo 137 držav članic ZN, ki predstavljajo 5,5 milijarde ljudi ali 80 odstotkov človeštva, Cerar lahkotno odpravi: »Čas še ni primeren za pogovore o priznanju Palestine.« Po katerem merilu? Legitimnosti? Legalnosti? Po mednarodnopravnih standardih?

Miro Cerar ni dober zunanji minister. Prej sprevržen in dvoličen moralist. Bolj ko mu pada politična podpora, bolj mu raste diplomatska nerazsodnost.