Pobalini v politiki

Bernard Nežmah

12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Pamflet

Starši otrok, ki hodijo v zasebne osnovne šole, so vložili ustavno pobudo, da bi ne bili več finančno diskriminirani pri plačevanju obveznih šolskih vsebin. Ustavno sodišče jim je dalo prav - stanje je protiustavno - in naložilo zakonodajalcu, da zakon uskladi z ustavo. In poslanska večina je sprejela zakon, po katerem bo obvezno šolanje na zasebnih šolah še dražje. - !?????

Krivico so vladna koalicija minus SMC plus Levica popravili tako, da so uzakonili še večje kršenje ustave. Postavili so torej šolski svet, ki določa strogo hierarhijo: na vrhu je vladajoče državno šolstvo, manj vredne pa so katoliške šole, waldorfska in Montessorijeva. Vzemimo, da bi po naših krajih hodil Sokrat in osnoval svojo šolo. Veliki antični filozof bi pod vladavino Marjana Šarca imel status drugorazrednega pedagoga.

Javna razprava je bila glasna in široko argumentirana. Glasovi proti Pikalovemu zakonu so bili tako medijsko podprti, da so jih lahko slišali vsi. Da gre za protiustavni zakon so opozarjali iz vladne službe za zakonodajo, nekdanji ustavni sodnik in levičar po srcu Matevž Krivic, medtem ko je osmerica profesorjev prava od Mateja Avblja do Andraža Terška in Verice Trstenjak v javnem pismu pozvala poslance, naj spoštujejo ustavno odločbo. Skratka, očeta zakona minister Jernej Pikalo in predsednik vlade sta lahko slišala vse protiargumente, a sta jih s svojo glasovalno mašinerijo povozila. Šolski minister je celo dejal, da se ne boji ponovne ustavne presoje.

V igri je ogromen zastavek: ali vlada zavestno krši ustavno odločbo? Toda protagonista nista za svoje početje zastavila ničesar. Ne minister Pikalo ne premier Šarec nista prišla pred poslance rekoč: tako trdno sva prepričana, da zakon udejanja ustavno odločbo, da ponujava svoj takojšnji odstop, če ga Ustavno sodišče razveljavi!

Leta 1969 je francoski predsednik in eden zmagovitih voditeljev druge svetovne vojne Charles de Gaulle sprožil referendum o spremembah politične ureditve in zanj vnaprej zastavil svoj položaj. V nedeljo, 27. aprila, je 52 odstotkov volivcev glasovalo proti in že nekaj minut čez polnoč je de Gaulle nepreklicno odstopil.

Šarec je pač politik drugačnega formata. Njegove politične besede imajo posebej kratko življenjsko dobo. Mesec dni nazaj so imeli v Črnomlju množični protest zaradi naraščajočega vala emigrantov, ki je korenito spremenil njihov ustaljeni ritem življenja. Premier jih takrat ni obiskal, še več, dogodek je označil za manipulacijo opozicijske SDS in za strašenje ljudi. Njegov policijski minister Boštjan Poklukar pa je Belokranjcem svetoval, naj odslej zaklepajo ključavnice na vratih domov.

In zdaj naenkrat preobrat: Šarec je s Poklukarjem obiskal več občin v Beli krajini in napovedal, da bodo postavili še 40 km ograje, uvedli nadzor meje z droni in poslali dodatne vojaške sile ter povrnili škodo na razdejanih objektih. Od kod ta vratolomna sprememba v dejanjih predsednika vlade?

Nekaj dni pred tem je italijanski notranji minister Matteo Salvini napovedal postavitev ograje na slovenski meji, če se emigrantski tok ne bo zmanjšal. In Šarec je že na novi politični poti. To, kar doslej ni bil problem, je zdaj osrednji.

Premier, ki ob istih dejstvih čez noč spremeni svoje stališče, pač ni lik državnega voditelja. Sploh, če pogledamo posnetek njegovega obiska v Kostelu, ki so ga predvajale osrednje televizije. Na njem se lokalni župan Ivan Črnkovič pritožuje, kako je življenje domačinov postalo nevzdržno, za njim stoječi vladni predsednik pa se mu posmehuje kot vaški pobalin.

Še bolj nevzdržno zna postati bivanje na Primorskem zaradi razlitja kerozina pri iztirjenju vlaka pri Hrastovljah. Deset tisoč litrov te nevarne snovi je končalo v tleh nad vodnim zajetjem. Tu zdaj prednjačita osrednji televiziji, ki širita optimizem, češ, stanje je varno, strupene snovi niso končale v pitni vodi. Nesmisel, tako kot če bi ob vesoljski poplavi reke Drave v Avstriji poročali iz slovenskih krajev, kako pri njih še ni vodne ujme. Gre samo za vprašanje časa in obsega polucije, razen če verjamemo, da se je po kraških tleh razlil pametni kerozin, ki bo znal pronicati v tla tako spretno, da se bo izmuznil mimo podzemne vode globoko proti središču zemlje.

No, okolju se zdaj lahko le smeje. Resorni minister Simon Zajc je v intervjuju za Mladino zatrdil, da je prišel čas, ko kapital ne bo več rastel na račun okolja, ampak bo okolje rastlo na račun kapitala. Na semantični ravni stavek prinese nekaj zadrege, saj si je težko predstavljati, da potrebuje okolje za svoj razmah pomoč kapitala. A vzemimo ministra dobrohotno: odslej kapitalski biznisi, ki bi škodovali okolju, ne bodo več dovoljeni. Izjemno, država je naposled pričakala ministra, ki se bo zapisal v zgodovino.

Toda v istem pogovoru je okoljski minister na vprašanje, če bi podprl ustavitev železniškega prometa čez kraški svet, jadrno odgovoril, da ne. Brez dileme, prepovedal ne bi niti prevoza nevarnih snovi. In kje je tu okolje pred kapitalom?????

Minister Zajc očitno ne razume niti samega sebe.