Javno šolstvo in javna voda

Bernard Nežmah

5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Pamflet

V Ljubljani so prek noči pobarvali nekaj spomenikov v čast partijskemu režimu, med njimi spomenik revolucije, spomenik talcem in spomenik Borisu Kidriču. Karkoli si že mislimo o vladavini komunistov, je dejanje klasični vandalizem. Seveda pa je pomisliti, kako bi bilo videti leta 1973 Titov spomenik pred tedanjim muzejem revolucije, na katerem bi se pojavil rdeči napis – množični morilec! Udba bi poslala v akcijo vse svoje agente in ujeti pisec bi bil obsojen na dolgoletni zapor zaradi napada na ustavno ureditev in lik maršala. Po prvih demokratičnih volitvah 1990 pa bi doživel rehabilitacijo za pogumno gesto upora proti diktaturi.

Današnji pisci kajpak niso heroji, svoboda govora nam pač omogoča, da lahko v časnikih zapišemo in argumentiramo trditev, da je bil prvi slovenski predsednik Kidrič množični zločinec, saj je načeloval vladi, ki četudi ni direktno vodila množičnih pobojev, jih ni skušala ne preprečiti ne preiskati. Toda osrednji mediji so svojo kritiko opremili z izrazom - oskrunjenje spomenikov. Nenavadno čustvena vnema, namreč ko poročajo o primerih posilstev, ne uporabljajo izraza – oskrunjena ženska!?? Spomenik, ki so mu čez nekaj ur sprali napadalne napise in barvo, in je spet kot nov, je bolj vzet v medijski bran kot žrtve realnega posilstva, ki jim travma ostane za zmeraj.

Podoben odziv je povzročil sklep sodišča, ki je razveljavil odločbo o prepovedi koncerta »proustaškega« hrvaškega pevca Thompsona v Mariboru. Čeravno so sodniki odločili, da ni bilo zakonskih temeljev za eliminacijo dogodka, se je bliskovito odzval premier Marjan Šarec in ministrici Kseniji Klampfer čestital za pogum; ta je bila takrat uradna oseba na mariborski občini, ki je spisala prepoved Thompsonovega nastopa. Je odslej nespoštovanje zakonov pogumno dejanje državne uradnice?

S Thompsonom je tako kot s prireditvami Svetlane Makarovič, ki čislajo rdečo zvezdo. Z rdečo zvezdo na kapah in čeladah so med vojno in po vojni partizanske enote pomorile deset tisoče vojnih ujetnikov in so torej simbol zla pri sorodnikih in svojcih žrtev. Seveda pa rdeča zvezda ostaja tudi najsvetlejši simbol za marsikaterega državljana, ki je v Titovi dobi videl apoteozo srečnega obdobja. In v demokraciji moraš pač prenesti, da nekateri slavijo ikone, ki so tebi odvratne. Boriti se in slaviti te, ki prepovedujejo drugačnim, da izvedejo svoje kulturne prireditve, je aroganca, ki odpravlja družbo svoboščin. Ta namreč ni idealni raj, temveč sobivanje kdaj v največji možni različnosti.

Ko Ustavno sodišče razsodi, da je neustavno proračunsko diskriminirati zasebne osnovne šole, poskuša Šarčev minister Jernej Pikalo diskriminacijo z novim zakonskim predlogom še poglobiti. V njegov bran se je oglasila četverica nekdanjih šolskih ministrov, ki med drugim vehementno zapiše, da je slovenski šolski sistem eden najboljših na svetu. Tu umanjkata vsaj dve pojasnili: po katerih merilih smo v svetovnem vrhu in predvsem dokaz, da v zasebnih osnovkah producirajo šolarje s slabšim znanjem kot v javnih. Če torej učenci zasebnih šol ne zaostajajo za vrstniki, ki hodijo v prevladujoči tip šol, bo Slovenija ostala v svetovnem vrhu tudi v primeru, ko bi vlada enako podpirala obe vrsti šol.

Te tri teme ideoloških vprašanj so silno vznemirile javnost, ki vneto polemizira po družbenih omrežjih, prek medijev in v osebnih pogovorih. Kaj je tu zlo? Nočno vandalsko mazaštvo spomenikov, nastop hrvaškega glasbenega nacionalista in tristo tisočakov, ki bi iz državne blagajne končalo v zasebnih šolah.

V zbiralnici smeti v Lenartu je v zadnjih nekaj mesecih sedaj že tretjič izbruhnil požar. Ekolog Anton Komat v svojih nastopih vztrajno opozarja, kako goreča plastika proizvaja dioksin, ki je najhujši karcinogen, kar jih znanost pozna. Tu ni šale, kakršnokoli sežiganje plastike je zdravju škodljivo!!! A vlada, mediji in javnost temu namenjajo stotinko pozornosti kot prej omenjenim »idejnim deliktom«.

Še bolj radikalen je primer iztirjenega vagona kerozina pri Hrastovljah. Pred nami je fatalno vprašanje: ali bo sto tisoč ljudi na Primorskem ostalo brez pitne vode? Okoljski minister Simon Zajc je hitro preusmeril pozornost rekoč, da se je v preteklosti delalo prepočasi v iskanju dolgoročnih rešitev za vodooskrbo slovenske Istre. Preprosto povedano – poiskati bi morali nov in enakovredni vodni vir. Se pravi, da bi morali že pred leti predvideti, da bo prišlo do kontaminacije rižanskega vodovoda in zato pripeljati vodo iz novega zajetja.

Minister, ki bi ga morali naslednji trenutek odstaviti!!!!!!!!!! Ne razmišlja, kako je treba vodne vire zaščititi, ampak kako vseskozi iskati nove. Kar je norost, saj vodnih virov ni v izobilju, predvsem pa je naloga vlade, da vodne vire varuje in jih ne prepusti kontaminaciji in propadu.

Šarčeva vlada pripravlja medijski zakon, ki naj bi prek inšpektorjev onemogočil vse oblike sovražnih govorov. Toda ali je vmes pripravila predlog zakona, ki bi z denimo z 20-letno zaporno kaznijo zapretila podjetnikom, ki s svojim poslovanjem uničujejo javni zrak in vodo, in državnim uradnikom, ki izdajajo dovoljenja za gradnje na zaščitenih vodovarstvenih območjih? Kdor z besedo provocira sodržavljane, bo objekt pregona, medtem ko ta, ki s svojo aroganco do varovanja okolja vzame deset tisočim možnost, da bi pili čisto vodo in dihali neoporečen zrak, ni objekt kazenskega pregona. Javno šolstvo in javna ideološka morala sta objekt vladne skrbi, javna voda in zrak pa ne.