Skrb za moralne like

Bernard Nežmah

27. 9. 2019  |  Mladina 39  |  Pamflet

Večina osrednjih medijev (RTV SLO, POP TV, Delo) je svoje osrednje prispevke istočasno posvetila spletnemu mediju Bojana Požarja in mu očitala neetičnost, ker je od državnih in paradržavnih podjetij prejel 150 tisočakov za oglasni prostor in pozvala Računsko sodišče, da preveri njegovo poslovanje, saj je v preteklem letu kandidiral s svojo stranko na državnih volitvah.

Če je podjetje, ki ga vodi, v času volilne kampanje z denarjem podpiralo njegovo tekmo za vstop v parlament in teh prispevkov ni prijavil kot stroškov kampanje, je to razumljivi razlog preverbe Računskega sodišča. Toda enoglasni medijski udarec je meril na višino Telekomovih in Darsovih oglasov, kar pa je medijski unikum. Doslej namreč še nismo doživeli, da bi reklamne vsote, ki jih dobi denimo POP TV, osrednji mediji preračunavali in protestirali, da je tej televizijski hiši podjetje v državni lasti izplačalo preveliko število novcev.

Predvsem pa bi za oceno tovrstnega financiranja pričakovali splošno primerjavo, koliko in zakaj državna podjetja plačujejo drugim medijskim hišam. A medijski stampedo je pridodal še očitke, da je neetično, da je novinar in urednik Požar v prejšnjem letu prestopil še v svet političnih strank. Seveda so prehodi novinarjev v politiko oblika diskvalifikacije žurnalizma, saj dajejo jasen signal, s kako lahkoto novinar zapusti svojo profesijo in se prelevi v politika. Toda Požar je ostal one-man band, ustanovil je svojo stranko, z njo pogorel na volitvah, in se vrnil v novinarstvo. Neprimerno težji udarec je, ko politični novinar leta secira nekatere politične stranke, potem pa se nenadoma zaposli pri konkurenčni stranki. Prav te dni je novinar Dejan Karba postal svetovalec poslanske skupine socialnih demokratov. Avtor razvpitega članka v Delu o finski Patrii, ki da je podkupila SDS, je izgubil kasnejšo tožbo te stranke, toda leta 2008 je vladajoča SDS prav zaradi te afere izgubila volitve. In zmagala kajpak – SD. V tistem času je odgovorni urednik Dela Darijan Košir tik pred volitvami pozval bralstvo, naj ne voli SDS, in usmeril bralno občestvo k njeni tekmici SD. In glej čudo, pod Pahorjevo vlado je bil nagrajen z mestom njenega prvega glasnogovornika. Ne zdaj pri Karbi, ne prej pri Koširju, se osrednji mediji niso zgražali nad prehodom včerajšnjega novinarja v službo stranke, ki ji je poprej s pisanjem pomagal k volilnemu uspehu.

Požarjevi grehi niti v drobcu ne spominjajo na to raboto.

Še bolj pomenljivo je bil medijski svet dobrohoten ob vesti, da je nekdanji minister za okolje Jure Leben postal posebni agent pri Jocu Pečečniku z nalogo, da mu pomaga pri dovoljenjih za gradbeni projekt bežigrajski stadion. Ko je slabo leto nazaj ex-minister Boris Koprivnikar postal direktor v podjetju BTC, so dnevni mediji vzeli pod lupo njegove ministrske poteze in izpostavili, da je bodočemu delodajalcu kot minister na privilegiran način pomagal do mobilnih frekvenc. In kaj je storil poprej minister Leben? Spremenil je zakonodajo, s katero je poenostavil postopke v prid Pečečnika. Ta je konec leta javil, da odstopa od vložene zahteve, čez dan pa obelodanil, da bo izkoristil novo proceduro, ki jo je postavil minister Leben. A zdaj medijski molk.

Ob Pečečnikovem projektu spletna stran mesta Ljubljane jadikuje, kako se birokratski postopki v tej zadevi vlečejo že desetletje. Brezobzirni birokratski stroj da uničuje podjetniško iniciativo. A postavimo drugače: zakaj zadeva ni bila končana že leta 2009? V resnici je bila. Nekdanji direktor Direktorata za kulturno dediščino dr. Damjan Prelovšek je kot veliki poznavalec Plečnikovega dela poskušal v hipu ustaviti projekt uničenja arhitektove stvaritve. Toda podjetnik mu je zaradi odločitev zagrozil s tožbo, potem pa ga je Pahorjeva vlada preprosto odstavila. In sedaj je Plečnikov stadion edina stvaritev največjega slovenskega arhitekta, ki ni zaščitena, in je v postopku uničenja. Njegovo delo je manj zaščiteno kot mariborski stadion v Ljudskem vrtu, kjer morajo pri prenovi skrbno ohraniti zaščiteno zahodno tribuno.

To ni medijska tema korupcije. Je pa etična komisija disciplinsko ukorila sodnika Zvjezdana Radonjića, še isti dan pa je predsednik ljubljanskega sodišča Marjan Pogačnik uvedel proti njemu še disciplinski postopek. Sodnik Radonjić je ta hip najbolj problematični lik pravosodja. Zakaj? Pri razglasitvi sodbe v zadevi Novič je pripovedoval o pritiskih, ki jih je pravosodje vršilo nanj med sojenjem. Torej je korpus delicti neprimerno obnašanje, ko je javno kritiziral zakulisje na sodišču.

Vodil je najbolj odmevni proces, v katerem so poprej sodniki obsodili človeka brez trdnih dokazov. Še več, v nekajletnem procesu niso izvedli niti preprostega testa, ali je časovno sploh mogoče, da bi se obtoženi lahko s kolesom pripeljal na kraj zločina v danem času. Med sojenjem je tožilka zahtevala izločitev sodnika Radonjića, kar bi šteli sicer še v običajni pravni spopad. Toda pri nadrejenem sodniku je proti njemu interveniral še vodja tožilcev in med samim sojenjem je ljubljansko sodišče vpeljalo še disciplinski postopek zoper Radonjića. Če to niso pritiski na sodnika??????????????????

No, pravosodni stroj, ki je udaril zoper njega, pa ne vidi problema v delu sodnikov, ki so serijo sodnih postopkov zoper Electo, kjer je mrgolelo fiktivnih upnikov in prevar zoper upnike v vrednosti 30 milijonov, razsojali v prid Jankovićevemu klanu pozabljajoč tehtati pravico opeharjenih podjetnikov.