Karierni ples

Bernard Nežmah

4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Pamflet

Nedavni govor premiera Marjana Šarca v Združenih narodih ni pritegnil svetovnih medijev niti drugih državnikov, je pa sprožil precej pozornosti med gimnazijci. Predsednik slovenske vlade ni nastopil v slovenščini, temveč je pred avditorijem prebiral angleške stavke s predloge. Nekdanji diplomirani igralec je imel resne težave z branjem, zakaj njegova angleščina je zvenela tako odsekano, da bi v gimnaziji zanjo dobil dvojko, če bi bil posebni ljubljenček učiteljice, bi prišel kvečjemu do trojke. Sporočilo dijakom je jasno: čisto vseeno je, kako obvladaš svetovni jezik, pot do predsednika vlade ti je odprta, četudi brundaš le polomljeno angleščino.

Škoda, da se šolski minister Jernej Pikalo ukvarja tako zagnano s strategijami, kako zasebne osnovne šole ohraniti v deprivilegiranem položaju, saj bi drugače takoj poskočil in predsednika vlade pozval, naj za božjo voljo vendar najame zasebnega učitelja angleške konverzacije. Mirne duše bi lahko izpustil tri ali štiri partizanske proslave in jih zamenjal z jezikovnim tečajem.

Politik s takšnim hendikepom zlepa ne bo našel sogovorcev v svetovni politični areni. Šarcu v bran bi kdo postavil filozofa Slavoja Žižka, ki definitivno ni vložil nič energije v pravilno angleško artikulacijo stavkov. Toda Žižek to počne namenoma, njegova moč so ideje, ki pritegnejo misleče, tako da se lahko dobesedno poigrava z žižkovsko izgovarjavo osrednjega komunikacijskega jezika. Podobno tudi italijanski igralec Roberto Benigni, ki je v filmu režiserja Jima Jarmuscha »Down by law« odigral mojstrovino domiselnosti, ko je očaral soigralce in publiko z genialno uporabo vsega nekaj deset angleških besed postavljenih povsem zunaj sintaktičnega reda.

Če lomiš jezik po svoje, moraš imeti pač kaj za povedati.

Tokrat so slovenski mediji tudi pri Šarčevem nastopu lahko izpostavili poanto. Premier je v New Yorku dejal, da zavzemanje za zelene ideje ni dovolj, da je potrebno misliti zeleno. Skratka, o ekoloških temah se ne pridiga, temveč velja tudi ravnati in živeti v skladu z njimi. In res, vlada je razpisala mesto direktorja Agencije za okolje, ki ga začasno vodi političarka SMC mag. Lilijana Kozlovič. A na razpisano direktorsko mesto se ni prijavila le ona, temveč tudi mikrobiolog dr. Gorazd Pretnar. Slednji je že desetletja eden najbolj vnetih in prepoznavnih borcev proti uničevanju narave, naj si bodo njegove analize o kontaminiranosti vodnih virov ali pa angažma v ugotavljanju kontaminiranosti Vrhnike po požaru v Kemisu. Pred predsednikom vlade je tako izbira: političarka, ki skače s funkcije na funkcijo, ali eden najbolj družbeno angažiranih naravovarstvenikov? Za newyorškega Šarca bi bila odločitev Pretnar, za realnega Šarca pa …

Glavna zvezda na zasedanju Združenih narodov je bila seveda Švedinja Greta. Ikona angažmaja v dejavni skrbi za okolje. Ena njenih zahtev, ki jih vestno udejanja, je odpoved letalskim prevozom, ki zlasti z razmahom cenenih letov odločno povečujejo ogljični odtis. Lahko jo jemljemo za simpatični lik, seveda ob skepsi, da množični mediji niti v milijoninki niso tako promovirali Davida Attenborougha, legendarnega proučevalca in avtorja filmskih oddaj o življenju rastlin, ki bi »Gretine« otroške poglede strokovno argumentiral. Ko je bila švedska najstnica deležna kar nekaj poroga, jo je serija slovenskih medijev vzela v odločen bran in dobesedno posvojila njene poglede. A glej čudo: ko gre letalska družba Adria Airways v stečaj, so isti mediji, dobesedno v istih oddajah zagnali krik, kako jo je treba na novo oživeti in to z državnimi subvencijami. V tednu dni so pozabili, da so z vsem srcem poprej promovirali odpoved poletom kot človekov prispevek k ohranjanju planeta.

Konec koncev tudi športne evforije, ko tisoče slovenskih navijačev frenetično preleti in prevozi pol Evrope, da bi za dve uri spremljali športni spektakel, je gesta iskanja zasebnega zadovoljstva, ki se požvižga na obremenjevanje okolja s prometom. A to je že »deep ecology«, ki ni fancy in je brez medijske podpore.

Vlada Marjana Šarca je sicer začela razpravljati o uvedbi pokrajin. Gesta proti centralizaciji v smeri Ljubljane, vendar je zastavljena kot zamegljevanje. Namesto dejanj je lansirala govoričenje. Kar je seveda predpogoj demokratičnega odločanja, toda v primeru nove jedrske elektrarne njeni procesi tečejo drugače. Brez poprejšnje vseslovenske javne debate je projekt začela že udejanjati. Premier se je o njej dogovarjal z ruskim kolegom Medvedjevim, premierov svetovalec Damir Črnčec pa je že napeljal svoje povezave z ameriško multinacionalko Westinghouse, ki postavlja jedrske nuklearke.

Toda, ali je galopirajoča centralizacija res vzrok zakonskih ureditev? V kvalifikacijah za nogometno prvenstvo Evrope je reprezentanca odigrala štiri tekme: z Makedonijo, Latvijo, Izraelom in Poljsko, in vse kot po naključju v – Ljubljani. In kje bodo odigrali zadnjo domačo tekmo z Avstrijo? – Jasno, spet v Ljubljani. Pri tem, da je mariborski Ljudski vrt stadion podobnega formata. NK Maribor je tudi državni prvak, zakaj torej Štajerci nimajo možnosti, da bi nogometno reprezentanco gledali na bližnjem stadionu?

A ta totalizacija Ljubljane se dogaja v času Šarčeve vlade, v preteklih nogometnih kvalifikacijah so tekme razporejali enakovredno – nekaj v Ljudskem vrtu, nekaj v Stožicah. Zadnji utrinek šarčizacije pa se svetlika v primeru, ko njegova bližnja občinska sodelavka preide v PR druge občine, nato pa se zavihti v SOVO v družbo izbranih tajnih agentov.