Thema non grata

Vlado Miheljak

11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Dva leva

»Da bi razumeli naravo Gretinega pojava, moramo demistificirati širše družbene odnose in njihovo kafkovsko bistvo, da bi uvideli korelacijo med Greto Thunberg, splošno infantilizacijo, ki jo vsiljuje trenutni javni diskurzivni model, in psevdo-receptivnim aktivizmom kot odrazom prikritega in narcističnega hiperindividualizma, za katerim je vedno denar ... Zgodba Grete Thunberg govori o zelenem korporativizmu, visoko donosnem informacijskem sektorju, večmilijonski lobistični industriji ... in četrti industrijski revoluciji, ki nam sledi.«
— Denis Švrakić o Greti Thunberg kot maskoti četrte industrijske revolucije (Prometej.ba, 29. 9. 2019)

»Na sodišču sta dve obtožnici, ki smo ju pridobili. Ena je že pravnomočna, druga je bila napisana na začetku poletja. Tu pa je še sporni odpis dolgov podjetjem in članom družine Janković. Tudi o tem nocoj v Tarči.«
— V oddaji Tarča so potrdili, da je oddaja Projekt Stožice dejansko vzajemni projekt medijske diskreditacije obtoženega s strani tožilstva in nacionalke

»14. točka poudarja, da so se vzhodno- in srednjeevropske države z vstopom v EU in zvezo Nato vrnile v evropsko družino svobodnih demokratičnih držav ...«
— 14. točka razkriva pravi motiv resolucije Evropskega parlamenta o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope (2019/2819(RSP))

Uf, raje molči o tem, sem si rekel, ko sem izbiral oz. izbral teme za tokratno kolumno. So namreč teme, pri katerih vnaprej veš, da boš izgubil. To nima nobene zveze s tem, ali imaš prav ali ne, ampak je presoja vrednotenja stališč onkraj argumentov.

Ena takih tem je fenomen Grete Thunberg. V petek, ko izide Mladina, bo znano, ali je Greta po lepi zbirki osvojenih alternativnih nagrad tudi dobitnica letošnje Nobelove nagrade za mir. Njene kvote na stavnicah kotirajo visoko. Sicer se je v zadnjih dneh kot konkurent vmešal etiopski premier Ahmed Abiy, ki je lansko leto končal dvajsetletno vojno z Eritrejo in vzpostavil obetavni mir, a Gretini izgledi so (bili) sredi tedna še vedno okrog 68 % po podatkih zbirnega stavniškega portala Oddschecker, ki poleg nogometa, golfa, kriketa, pasjih dirk ... posreduje pregled kvot napovedi tekme za Nobelovo nagrado za mir. Kaj slabšega se s projektom, ki sliši na ime Greta, ne more zgoditi, kot da to nagrado dobi. Uvrstila ga bo v druščino tipov, kot je bil denimo (leta 1973) Kissinger, ki bi bolj sodil v Haag kot v Stockholm.

No, tisto, kar zbuja nelagodje, pa vendarle ni morebitna Nobelova nagrada, ampak vprašanje Gretinega lika. Aspergerjev sindrom in obsesivno kompulzivna motnja (diagnozi, ki ju potrjuje tako sama kot njeni bližnji) sama po sebi nista problem. Sta pa jo umestila v nekakšen osebnostni presek lika Brezmadežne, ki z nogo stopi na kačjo glavo, deviško-herojske podobe Ivane Orleanske, pa vse do likov, kot je sveta Bernardka iz Lurda, ki je neposredno komunicirala z Marijo. Tudi Greta je zgodaj, pravzaprav prezgodaj prepoznala svoj klic. A njena svetniška stigma, njena krvaveča rana je ogljični odtis. O čemer kljub veliki emocionalizaciji vendarle govori racionalno. V redu. Ali je poslanstvo posledica osebnostne formacije ali celo motnje, ali projekta novega ekobiznisa iz ozadja ali pristnih hotenj ekologov, ni ključno. Ključno je, da je bila kot 15-letno dekle žrtvovana na oltar planetarnega okoljskega boja. O. K. Vse to, kar smo iz ust Grete slišali na sedežu OZN, je še mlajša »družinska dežurna aktivistka« Lisa povedala v neki epizodi Simpsonov že leta 2007. A Lisa je (izpisan in izrisan) konstrukt. Greta pa je realna oseba. Otrok. Postavlja se vprašanje, kaj vse od in do kod je dovoljeno, ko gre za visoke, svete cilje.

Podoben občutek človek dobi, ko spremlja spopad z ljubljanskim županom Jankovićem. Oddajo, ki so jo poimenovali Projekt Stožice, bi lahko poimenovali kar Projekt Janković. Pač, poskus demontaže, deklasiranja lika. Kar samo po sebi ni nelegitimno. Problem pa nastane, ko se začneta mešati sodna oblast (tožilstvo) in medijska javnost ter voditi skupni boj. Tako mediji dobivajo direktno s tožilstva podatke, ki še niso dostopni sleherniku in ko še niso bili razgrnjeni v procesu. Sodni postopek okužijo z elementom pritiska. In poleg tega se sporna podlaga za odpis 29-milijonskega dolga prezentira kot Lex Janković. Komaj kaj ali nič pa ne vemo, kako je zakonska legitimacija leta 2013 nastala. Odpis ni razlog problemov, ampak posledica problematičnega sprejetja zakona, ki je bil skoraj soglasno sprejet. Danes kritična SDS se je preračunljivo vzdržala, njihov poslanec Grill je bil za. Proti sta bila samo dva poslanca NSi (Horvat in Tonin). Že zdaj je jasno, da bodo razsodbe, kakor koli se bodo razpletle, politične. A če na to opozoriš, tvegaš, da zagovarjaš netransparentnost, korupcijo in še kaj hujšega.

Podobno tvegaš, če zavrneš vsebinsko in zgodovinsko poenostavljanje, češ da je rdeče enako rjavo. To ni res. Vsem žrtvam pod raznimi režimi, ki so nastopali pod blagovno znamko komunizma, navkljub. Nacizem, fašizem, je projekt, ki nasilno zagotavlja »lebensraum« in izključuje na rasni in nacionalni osnovi. Pod blagovno znamko »komunizem« pa se najde cela plejada konceptov in praks. Od socialne revolucije, stremljenja za človekovim dostojanstvom in svobodo do stalinizma, polpotizma in kar je še komunističnih totalitarizmov. V prispodobi rečeno. Med komunizmom/socializmom in stalinizmom ni avtomatičnega enačaja, med nacizmom in hitlerizmom vselej. In tragedija in gorje vzhodnoevropskih narodov pred, med in po drugi svetovni vojni se ni začela z moskovskim paktom Ribbentrop–Molotov leta 1939, ampak leto prej z gnilim münchenskim kompromisom Chamberlaina in Deladiera s Hitlerjem.

Vsega tega naši evroposlanci, vključno s poslanko SD Tanjo Fajon in častno izjemo Brgleza, ne razumejo. Kot tudi ne razumejo, da resolucija ne služi spopadanju z razpadlim Stalinovim brkom, ampak aktualnemu spopadanju zahodnega zavezništva z Rusijo.