Račun za medijsko enoumje

Bernard Nežmah

22. 11. 2019  |  Mladina 47  |  Pamflet

Projekt gradnje kanalizacije nad osrednjim vodnjakom v Ljubljani je naposled prišel na sejo parlamentarnega odbora za okolje, kjer so se z argumenti naravovarstvenikov in kmetov soočili v parlamentu. In rezultat je bil presenetljiv: ne le SDS, tudi poslanci iz koalicijskih strank so izrazili resno zaskrbljenost. Poslanec SMC Gregor Perič (SMC) je denimo Jankovićev projekt uvrstil kar v potencialni priročnik, kako se ne vodi projekta in kako se ne črpa evropskih sredstev. Na odboru pa je nastopil tudi državni sekretar na ministrstvu za okolje Aleš Prijon, ki je povedal, da mestna občina še ni pridobila vseh gradbenih dovoljenj za celoten potek cevovoda.

Projekt, vreden 110 milijonov, od tega levji del evropskih sredstev, poteka že več kot leto, ne da bi na začetku imeli vsa dovoljenja za gradnjo. - !??????????????? In to v glavnem mestu države. Zunanji minister Miro Cerar, ml. ni trznil niti z očesom, kaj šele, da bi v svoji maniri zahteval delovanje pravne države. Postopek, ki vodi v nasilje in korupcijo. Če gradbenega dovoljenja ob vsej uradniški moči mestna oblast do začetka gradnje ni uspela pridobiti, obstaja realna možnost, da ji ga tudi na izdajo. In kaj zdaj? Velik del gradnje kanala fekalij je končan, porabljena so velika sredstva, tudi iz EU, torej bodo uradniki in sodniki v zadevi tehtali morebitno izgubo. In buldožerska akcija izvršenih dejstev kaže, da zna na koncu izsiliti potrebne papirje. Ali izgubiti nekaj deset milijonov ali dovoliti nevarno pretakanja odpadnih voda nad čistim mestnim vodnjakom? Vprašanje torej: koliko je vredna narava in brezhibna pitna voda v Ljubljani? Ali še drugače: kakšna naj bo pravična cena za uničenje okolja? Norveški filozof Arne Naess je v odgovoru na to zagonetko postregel s primerom. Koliko naj oseba A plača osebi B, da dobi pravico, da ji zlomi roko? In njegov odgovor je jasen: ni cene, kakor tudi ni cene za dovoljeno uničenje narave. A Naess je bil ekozof, utemeljitelj gibanja deep-ecology.

Kako je projekt CO, ki so ga trasirali prek vodnega vira, skregan z okoljskimi projekti v dobrobit prebivalstva, je pokazal Tomaž Ogrin iz Alpe Adrie Green, ko je opozoril, da gradnja poteka s pomočjo policije in sodišča. In res - sodnica Andreja Bedene je v začasni sodbi onemogočila protest lastnikov zemljišč tako, da jim je zagrozila z globo 5.000 evrov. Če stojiš in protestiraš na svojem zemljišču še v času nedokončanih sodnih sporov, je to akt nasilja. Stoječi protest je po mnenju sodišča nasilno dejanje!???

Ko mediji poročajo o protestih v Rusiji, izpostavljajo drakonske kazni, ki jih predvideva Putinov zakon. Zakon za organizatorje protestov, ki se jih bodo udeležile tudi mladoletne osebe, predvideva do 50.000 rubljev (656 evrov) denarne kazni ali do 15 dni zapora, za večkratne kršitelje je predvidena kazen do 300.000 rubljev (3940 evrov) ali do meseca dni zapora.

Če Putinova Rusija velja za državo, ki onemogoča množične proteste z uvedbo drakonskih kazni, kaj je potem Slovenija? Sodnica je omogočila nadaljevanje gradnje zloglasnega kanala z desetkratnikom putinskih glob! Eklatantna instrumentalizacija sodnikov za potrebe Jankovićevih projektov. Ko bi se kaj podobnega zgodilo kje v Južni Ameriki, bi časopisi pisali o mafijskih sodnikih, ki sodijo po naročilih kapitala.

Kakorkoli že, seja parlamentarnega odbora se je končala kot uni sono kritika kanala CO. In osrednje televizije ter tiskovna agencija STA so o dogodku natančno poročale. Zgodil se je minuli petek. A ko je bralec vzel v roke sobotno Delo, je zaman iskal poročilo iz parlamenta. In med novicami iz Ljubljane se je bohotil članek, da podhod pod železniško postajo mestu ni v ponos. Ko je pogledal v drugi časnik Dnevnik, ga je z naslovnice pozdravljal članek, da se Ljubljana ne bo odpovedala ognjemetu, na dveh ljubljanskih straneh pa je lahko prebiral o turistih v bloku z oskrbovanimi stanovanji ter orjaški naslov – Kaki od 1 do 3 evrov. Novembrska cena sadeža je pomembnejša od usodnih vprašanj pitne vode, o kateri razpravljajo v državnem zboru.

Župan Janković očitno nadzoruje oba osrednja dnevnika. Popolna medijska blokada v dnevnem časopisju! Pravi medijski svetilnik pa postaja oddaja nacionalke Tarča, ki jo vodi Erika Žnidaršič, ki je za poglobljeno tarčo vzela prav te rabote mestnega glavarja.

Medijsko skrivanje samovolje oblastnikov je bila značilnost partijskega režima. Leta 1946 je policijski minister Zoran Polič izdal odredbo o odstranitvi domobranskih grobov in pokopališč. Po zmagi nad živimi domobranci so z obličja zemlje spravili še mrtve, ki so bili pokopani med vojno v letih 1944 in 1945. In o tem časniki niso pol stoletja niti črhnili. A to je tema, ki se neustavljivo vrača. Dobesedno - če danes emigrant umre pri prehodu meje, je civilizacijsko samoumevno, da bodo nesrečnika pokopali oziroma vrnili njegovo truplo svojcem celo v Afriko in Azijo. In zato je samoumeven obstoj vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki je tokrat sondirala nekdanje vojaško domobransko pokopališče na Orlovem vrhu v Ljubljani. Ugotovitev je šokantna: partijske oblasti niti niso iz grobov izkopale vseh pokojnikov, ampak so jih precej pustile kar v grobovih, s kraja pa so odstranili vse znake pokopališča. Vojaško pokopališče je skozi čas postalo prostor za taborjenje, piknike, pasji poligon in sprehajališče!!!???????????

Kakor se pod zemljo pospravljeno življenje skoraj po stoletju neusmiljeno vrača, tako tudi zakopan kanalizacijski vod s fekalijami nad vodnjakom čez desetletja udari nazaj z uničenjem pitne vode.