Pok berlinskega kanala

Bernard Nežmah

15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Pamflet

Pred 30 leti je padel Berlinski zid, ki je simboliziral konec komunizma v vzhodni Evropi. Obdobja torej, ko so uradni mediji služili kot propagandni aparat, ki je prikazoval realnost po željah komunističnih partij, in ki ni dopuščal parlamentarnega sistema, kjer bi s pogledi komunistov lahko polemizirale in tekmovale druge politične stranke.

Na Slovenskem se je ob tem jubileju v Sobotni prilogi Dela pojavil nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan, ki je v zanimivem intervjuju filozofsko, sociološko in politološko opisal posledice tega preobrata, ki niso enosmiselne, kar je še posebej zašilil z bodico, da je Berlinski zid padel na obe strani. V odgovorih se je skliceval na angleškega zgodovinarja Timothyja Asha, ki je ob jezi partijskih režimov popisoval vzpon civilnih družbenih gibanj, ki so razbile partijske monolite, in na Adama Michnika, poljskega aktivista Solidarnosti in publicista, ki je zaradi svojih aktivnosti presedel nekaj let v ječah. Intervju nam je predstavil Kučana kot postkomunističnega predsednika in miselnega sopotnika teh, ki so z nepartijske strani rušili Berlinski zid, niti z besedo pa ni omenil, da je bil v tem času predsednik slovenskih komunistov, torej tovariš partijskih voditeljev, ki so takrat odstopali eden za drugim. Kitajski lider Deng Xiaoping 9. oktobra, bolgarski Todor Živkov dan kasneje, še teden pozneje vzhodnonemški Erich Honecker, 24. oktobra je odstopil češkoslovaški partijski vodja Hustav Husak skupaj s celotnim partijskim prezidijem, še prej sta se s partijskega vrha umaknila Janoš Kadar na Madžarskem in Wojciech Jaruzelski na Poljskem. Na položajih so ostali samo še jugoslovanski partijski voditelji in romunski diktator Nicolae Ceausescu. Seveda Kučan ni bil slovenski Ceausescu, toda Slovenijo je Newsweek že leta 1987 predstavil kot otok svobode v vzhodni Evropi in zatorej bi pričakovali vsaj vprašanje: zakaj so slovenski komunisti, ki so poprej veljali za najbolj svobodomiselne, naenkrat zaostali za vzhodnimi tovariši? Jasno tudi omembo, da Kučan ni priletel na mesto prvega zmagovalca predsedniških volitev iz neba, ampak kot bivši partijski vodja.

No, tudi Milan Kučan je 23. decembra odstopil kot partijski lider. A dan pred tem je imel še uvodni referat na partijskem kongresu, seveda z lepotno napako - na ta dan so svetovni mediji že poročali, da so v Romuniji v poulični vstaji že vrgli voditelja Ceausescuja. Imel pa je Kučan tudi posebno slovo: če so drugod partijski voditelji odhajali s stavkom ali kratkim komunikejem, se je on poslovil s 23 stranmi dolgim referatom, ki ga je prebiral debelo uro, kar ni gesta politika, ki se poslavlja. S tem je bolj spominjal na Ceausescuja, ki je še mesec pred tem na kongresu govoril kar pet ur.

Ob obletnici konca Berlinskega zidu se seveda velja vprašati, kaj je bil eden izmed pogojev, da je na vzhodu partijska nomenklatura dopustila parlamentarne volitve in izpustila iz rok večdesetletni monopol izključnih oblastnikov? Razlogi so bili številni, od milijardnih zadolžitev držav do vzpona sovjetskega reformatorja Mihaila Gorbačova, ki se je odrekel uporabi vojske in policije zoper svoje nasprotnike. Prav odpoved policijskega nasilja zoper demonstrante je bil na koncu vzvod, ki je v družbe vzhoda prinesel besedne in idejne politične spopade kot edine ringe, v katerih se soočajo politični nasprotniki.

Ob obletnici teh dogodkov pa se je v Ljubljani vnel pravi spopad za kanal. Kanal odpadnih voda in fekalij, ki ga gradi ljubljanski župan nad vodnim zajetjem v Klečah. Že več kot leto se projektu upirajo lokalni kmetje, ki opozarjajo na nezakonitost predhodnih postopkov in na fatalno nevarnost, da odpadne vode pronicajo skozi cevi v podtalnico. V igri ni spopad lastništev, temveč vprašanje vodne prihodnosti Ljubljančanov. A sredi pravnih bitk je zoper kmete nekega jutra intervenirala policija v zastrašujočem številu. Očividci pripovedujejo, da je nad civilne protestnike prišlo 50 policistov ter skupina policijskih konjenikov. Največja policijska akcija zoper civilne protestnike v zadnjih letih, takšno število policistov so te dni angažirali v sledenju pošiljke heroina, ki je iz koprske luke potovala na Madžarsko in to v vrednosti skoraj 70 milijonov evrov. Celo nad tovarno Rog ljubljanski šerif ni nikoli poslal tako močne enote uniformirancev. Sodno preceduro, ki v primerih črnih gradenj traja v neskončnost, je tokrat z začasno uredbo presekala policijska akcija po modelu vzhodnega Berlina pred 1989.

Tu človek pogreša proteste slovenskih Gret, ki zaskrbljene nad ukradeno prihodnostjo množično protestirajo zoper kapitalistično uničevanje okolja. Založnik Samo Rugelj je nedavno izdal knjigo, v kateri je kot vzrok propada knjigotrštva izpostavil medijsko ignoranco do predstavljanja novih knjig. In res: od kod naj Grete vedo, da Jankovićev projekt ogroža njihovo vodno prihodnost? Časnik Delo o tej policijski akciji sploh ni poročal, kar spominja na medije izpred padca Berlinskega zidu. Sploh, ker so Pop TV, nacionalka in tudi časnik Dnevnik opazno poročali o spopadu za vodo. Pred tem izvzemši Nove TV ta problem skorajda ni bil prezentiran.

Ob policijski akciji pa je bil dejaven tudi šef vodovoda Krištof Mlakar, ki je meščane miril, da bodo nepropustne cevi še dodatno zavarovali z nepropustnimi betonskimi kanaletami. Doslej znanstveniki še niso izumili nepropustnih cevi, ki bi bile nesporno nepropustne desetletja. A vseeno: ali lahko zaupamo mestnim oblastnikom na besedo?

Kdor pešači po mestu, bo opazil, da novi tlakovci na Gosposvetski cesti pokajo že po enem letu, nekaj, kar lastniki hiš na svojih dvoriščih ne poznajo. Kdor se vozi s kolesom, bo na Celovški od Mercator centra proti Šentvidu v dežju zašel v močvirje, ko na nekaj desetih metrih celotna kolesarska steza plava v vodi. Podobno šlampasto so zgrajene številne cestne novotarije po mestu. In ta ista županska ekipa bo zgradila nepropustni kanal, ki ne bo počil?