Mlinarjeva hči

Vlado Miheljak

27. 12. 2019  |  Mladina 52  |  Dva leva

»Neoliberalcev nam ni treba uvažati, ker jih imamo že v Sloveniji kot listja in trave. Dejstvo pa je, da jih je malo, kot so bila stališča Angelika Mlinar v preteklosti.«
— Levičar Luka Mesec je zgrožen nad idejo, da bi po novih državljanih z juga, migrantih z Bližnjega vzhoda, Afrike in Azije uvažali še neoliberalce

»Odraščala sem kot manjšina, nisem pa nacionalistka ... Ob tem, da sem zavedna Slovenka, sem tudi Evropejka.«
— Angelika Mlinar o svoji dvojni identiteti (24ur.com, 21. 5. 2019)

»Saj verjetno ni skrivnost, da v Levici imamo verjetno precej diametralno nasprotna programska in politična stališča, kot jih izrekate vi ... glejte, Zeleni so vas označili za – zveni sicer grobo – no, ampak za trobilo neoliberalizma, ki zagovarja radikalno nesocialen program, za nameček pa ste zagovarjali privatizacijo pitne vode ... nekje sem zasledila, da ste prepričani, da privatni sektor deluje bolje in učinkoviteje na vseh področjih, v zdravstvu, sociali, šolstvu ...«
— Natašo Sukič iz Levice skrbi, da bo nova kohezijska ministrica privatizirala vodo in šolstvo (DZ, 17. 12. 2019)

No, pa so dobili svoj adventni paket krščansko desničarskega domoljubja. Ne le Angelika Mlinar, ampak zamejci nasploh. Dolgo je veljal nekakšen religiozni odnos do zamejcev. A z religioznimi praksami je že tako, da se praviloma utopijo v dvoličnosti in nedoslednosti. Hitro po osamosvojitvi je postalo jasno, da bodo v samostojni državi zamejci kmetje na šahovnici sosedskih diplomatskih trgovanj. Zato sem takrat, v začetku devetdesetih let, dopolnil znano krilatico »Korotan v srcu, figa v žepu«. Kar se je potrdilo kot nov princip slovenske politike v odnosu do zamejcev.

Sam sem prišel v leta, ki me odvračajo od prevelikega čudenja nad političnimi bizarnostmi. No, na zadnjih parlamentarnih razpravah ob zasliševanju zamejke Mlinarjeve kot kandidatke za ministrico za kohezijo pa je primitivnost desnega pola vendarle sodu izbila dno. Tisti, ki so bili svoj čas navdušeni nad vstopom Bajuka, argentinskega državljana in otroka domobranske politične emigracije, v slovenski politični prostor, so diskvalificirali in žalili Mlinarjevo. Malo so razpravljali o vsebinskih kompetencah za prevzem kohezijskega resorja, pretežno pa sejali dvome o njeni lojalnosti slovenski državi itd. Ampak O. K. Od desne opozicije ne moreš pričakovati kaj drugega. Šokantnejši je bil odnos Levice. A samo za tistega, ki ne spremlja ponavljajočih se izpadov predstavnikov te stranke. Spomnite se samo, kako je poslanka Levice zlovešče predlagala tako rekoč »Endlösung der Migrantenfrage«. Češ, naložimo migrante na ladje in jih pošljimo k Trumpu v Ameriko. Ali kako je mladi poslanec grozil parlamentarnim kolegom, da bo kmalu prišel »čas ljudskih sodišč«. Po možnosti hitrih. Ali, še veliko huje, ko so v prejšnji legislaturi skupaj s skrajno nestrpnim in primitivnim poslancem Čušem zbirali podpise za interpelacijo proti ministru Gašperšiču. Itd. itd. Do teh in mnogih drugih izpadov se stranka nikoli ni javno opredelila.

Angelika Mlinar je do nedavna pripadala avstrijskemu Liberalnemu forumu in kasneje NEOS-u. Opredeljuje se kot socialna liberalka. Gotovo ni besna neoliberalka, kot jo je okvalificirala poslanka Levice Sukičeva, vsekakor pa zagovornica svobodnega trga in minimalne regulacije in intervencije države. Pač stališča, s katerimi se mnogi ne strinjamo, a jih ne moremo oporekati kot legitimnih. Po drugi strani je NEOS, kjer je imela pomemben položaj, stranka, ki po spoštovanju človekovih in državljanskih pravic, političnih svoboščin, načelnosti zunanje in azilantske politike krepko presega koalicijo, s katero je Levica do nedavna formalno sodelovala, in preden se je poslovila, požrla cel kup izrečenih ultimatov (priznanje Palestine, nakupi orožja itd.). Očitke o zavzemanju za privatizacijo vodooskrbe je Mlinarjeva označila za fake news iz časa avstrijske volilne kampanje. Očitke o zavzemanju za privatizacijo šolstva pa za sprevračanja in iz konteksta vzetih pojasnjevanj, da pač manjšini pogosto ne preostane drugega, kot da si dvojezični pouk tam, kjer ji tega ustava ne zagotavlja, organizira sama. Sukičeva teh pojasnil ni znala ovreči, pa tudi opravičiti se ni znala. A še dlje je šel Luka Mesec, ki je pri napadu na Mlinarjevo ubral kar desničarsko retoriko o notranjem in zunanjem svetu. O naših in njihovih. Tako kot z desne letijo očitki o aspiracijah po uvozu novih volivcev iz skupne države (izbrisani etc.), pa o uvozu migrantov, sedaj z enakim aparatom Mesec svari pred uvozom neoliberalcev (?!). Uvozu od kod? Iz Evrope v Evropo? Iz Evrope (= tujina) v Slovenijo (= domovina)? Tujost in domačnost sta predmoderna pojma. Zapiranje v meje države in domovine, nasprotovanje uvažanju oziroma izmenjevanju idej, ljudi in blaga ni ne evropsko, ne svetovljansko, ne levičarsko. Mesec se je ustrelil v levo koleno.

Nič se pretirano ne navdušujem, ker sem tudi za to prestar in ni v moji naravi, a vstop Angelike Mlinar kot (zamejske) Slovenke in tujke hkrati v slovenski politični prostor je osvežitev. Prvič zato, ker demonstrira artikulirano politično govorico in dostojnost, ki je v slovenski politiki izumrla vrsta. Drugič, ker odpira evropsko državljansko perspektivo. Sicer kontroverzni Daniel Cohn-Bendit je bil svoj čas v evropskem parlamentu najprej poslanec nemških Zelenih, nato poslanec francoskih , spet nemških, pa spet francoskih ... Evropejec pač.