Šola za klovna

Vlado Miheljak

24. 1. 2020  |  Mladina 4  |  Dva leva

»To, kar vodja poslanske skupine (Jurša, op. a.) govori, je bolj forma brez kakršnekoli resne vsebine ... Štirje trdi in jekleni možje, sposobni bliskovitega spreminjanja lastnega mnenja v dveh minutah o isti stvari, vsak dan desetkrat, če je potrebno. Pet nas je v poslanski skupini. ... Ne bodo me odslovili, ker tako neumni niso, zato ker oni dobro vedo, da sem najkvalitetnejši poslanec v zgodovini DeSUS-a in da si bodo težko privoščili in našli tako kvalitetnega poslanca, kot sem jaz ...«
— Poslanec DeSUS Polnar je že decembra izpričal inventurni višek politične norosti (STA, 20. 12. 2019)

* * *

»Polnar je sicer glede pogovora z novo predsednico dejal, da se je v predkongresnem obdobju izkazala predvsem ’z vezanjem otrobov in kvašenjem neslanosti’. ... ’Če je kdo pričakoval, da bom z izvolitvijo nove predsednice stranke spremenil svojo držo, mu moram jasno povedati, da se je zmotil.’ ... Med drugim je še spomnil, da nacionalno politiko vodi stranka, ki ima 13 sedežev v DZ. Če bi se izkazalo, da bi lahko bolj čvrsto parlamentarno večino zagotovila SDS, bi to podprl.«
— Poslanec DeSUS Polnar je tudi po volilnem kongresu stranke razkril, da ga še vedno obhajajo in mučijo enaki simptomi (STA, 21. 1. 2020)

* * *

»Če mi pristanemo na to, da bomo potrdili kogarkoli (za obrambnega ministra, op. a.), potem nekoliko metaforično lahko rečemo, da bo nekdo predlagal Bušmana ali Hotentota za slovenskega ministra, pa bomo mi kar apriori to potrdili.«
— Poslanec DeSUS Polnar je razkril, da ga obhajajo in mučijo tudi rasistični predsodki (24ur.com, 21. 1. 2020)

Že pred leti sem ugotavljal, da so upokojenci najbolj trpežni del volilnega telesa na Slovenskem. No, morda ne samo trpežni, a drugim oznakam se bom izognil, ker sem z eno nogo tudi sam že upokojenec. DeSUS je pravzaprav najslabše, kar se je lahko v novejši zgodovini parlamentarizma zgodilo upokojencem. DeSUS spada med stranke, ki imajo eno programsko točko in bolj ko ne eno ciljno skupino volivcev; spada med nekakšne politično monokulturne stranke. V volilni teoriji jih vodijo pod blagovno znamko »one issue party«. No, DeSUS je slej ko prej »no issue party«. Vsaj, kar se tiče dobrobiti njenih volivcev. Tako je bilo od vedno. Vodstvo stranke je znalo po vsakih volitvah oceniti položaj in se prešvercati na krov zmagovite flote. Prvi je to z enostavno formulo definiral Erjavčev predhodnik Rous. Čeprav je pred volitvami leta 2004 potekal zelo buren in osebno žaljiv dialog med akterji SDS in takrat še Rousovo DeSUS, je po volitvah, da bi si zagotovil varno večino in mir med upokojenci, Janša sporočil upokojencem: »V SDS si želimo, da bi DeSUS sodelovala v novi vladni koaliciji, in to kot enakopravna partnerica.« Anton Rous pa je odvrnil s floskulo, s katero so tudi v Erjavčevi eri kupovali preužitek v vsakem mandatu: »DeSUS vnaprej ne izključuje sodelovanja v nobeni koaliciji.« Interno pa je Rous menda to plastično pojasnil svojim presenečenim poslancem: »Gremo k Janši, on zdaj tala dnar.« In te igrice so se šli po vsakih volitvah. Zato jo je tudi najbolj naivna volilna skupina počasi prečitala in zadnji izidi tako državnozborskih kot še bolj evropskih volitev so pokazali, da tako ne gre več naprej. Pivčeva, ki je v soboto prepričljivo premagala večnega predsednika Erjavca, je bila v prvih nastopih dokaj previdna in taktična. Je pa na vprašanje, ali bi šli tudi v drugačno (Janševo) koalicijo, ponovila prozorno pragmatično mantro, češ, »mi nismo ideološka stranka, zato vnaprej ne izključujemo nikogar«. In to zna biti težava. Namreč, problem je ravno v tem, da proklamirano »neideološka stranka« (karkoli že to je) ne more biti odprta proti najbolj, pravzaprav poslednji ideološko nasičeni stranki. Proti stranki, ki jo vodi in pooseblja zadnji predstavnik stare šole komunističnega aktivizma. In hkrati zadnji eksplicitno neoliberalni stranki, ki bi upokojencem rezala tanke rezine kruha. Socialnoliberalnih aspiracij in neoliberalne opcije pač ni enostavno združiti. Tega po volitvah ni dojela Alenka Bratušek (tudi velika borka za dobrobit upokojencev!), ki je taktično izsiljevala Šarca z nakazovanjem možnih drugih in drugačnih koalicij. In danes je po javnomnenjskih izkazih pod »pragom parlamentarne revščine«. A ključno je predvsem to, da tudi če volivci niso pretirano modri in daljnovidni, vendarle želijo vedeti, kam bodo naložene njihove delnice, preden deponirajo svoj glas.

A zunanja povezovanja niso najbolj grozeča past za Pivčevo. Pivčeva si bo morala zaščititi hrbet znotraj stranke. Za začetek dojeti, da je manj več. To pa pomeni, da se bo morala odkrižati Polnarja, preden se bo on odkrižal DeSUS in nje osebno. Če ima stranka preveč zmerno bistrih poslancev, ima težave. A še hujše je, če ima vsaj enega, ki zase ugotovi, da je preveč pameten. Torej poslati bi ga morali v oslovsko parlamentarno klop. Ne zgolj ali predvsem zato, ker solira, ampak ker ima mesijanske ideje. In nič ni bolj nevarnega v politiki kot prepoznavanje poklicanosti. A tudi če bi v DeSUS požrli žalitve, nestanovitnost in vse drugo, bi ga morali izključiti že iz političnokulturnih higienskih razlogov zaradi rasističnega izpada. Seveda mnogi novinarji niso zaznali (še ime so izpisali narobe), a poimenovanje Hotentoti (’jecljavci’) je burski rasistični, slabšalni izraz za nomadsko ljudstvo Kojkojev. Rasizem v demokratični parlamentarni stranki ne bi smel imeti mesta. Pa četudi je ta upokojenska.