Goljufive številke in podatki

Bernard Nežmah

27. 3. 2020  |  Mladina 13  |  Pamflet

Kaj je bolj zanesljivega od dejstev? Toda ta danes nastopajo le kot podatki. Najbolj svetla številka prihaja iz Kitajske, kjer sporočajo, da so v provinci Wuhan zlonosno epidemijo ustavili. Ker nam te vesti širijo svetovne tiskovne agencije, imamo dobre razloge, da njihovim novinarjem verjamemo. Toda kako je že s širjenjem informacij v najštevilčnejši državi? Ko je prvi Kitajec objavil vest o koronavirusu, so ga zaprli, kasneje pa je celo izgubil življenje.

V Franciji je uradni podatek objavljen v sredo beležil 1.331 mrtvih zaradi virusne pandemije. A istega dne je časnik Le Monde objavil izjavo generalnega direktorja za zdravje v francoski vladi Jérôma Salomona, ki pa je povedal, da so v bolnicah od začetka pandemije imeli 1.100 primerov smrti, da pa je to le manjši del smrtnosti, saj večina umrlih za covidom-19 sploh ni umrla v bolnišnicah.

Konec minulega tedna so osrednji mediji na Slovenskem prinesli vest, da je Janševa vlada z novinarskih konferenc izključila novinarje, in jo pospremili komentarji, da gre za onemogočanje dela novinarjev. Ko je kakšen dan kasneje prišla identična prepoved iz evropskega parlamenta, so jo isti mediji komajda prenesli, vsekakor pa brez ocen, da evrobirokrati blokirajo novinarsko svobodo. Enak dogodek, a Janševim je pripisana malicioznost, evropskim politikom pa zgolj modus tehničnega soočanja z virusom.

Seveda je v high-tech dobi možno žurnalistom omogočiti postavljanje vprašanj in podvprašanj tudi na daljavo, toda to velja najprej zahtevati v neposrednem dialogu brez vnaprejšnje obsodbe vlade. V času izrednih razmer vlade pač tudi grešijo, navsezadnje je tretja Janševa vlada potegnila vrsto popravkov, potem ko je bila deležna močnih kritik.

Problem stvarnosti nastopi, ko je nekdo, četudi oblast, apriori diaboliziran, ko mediji že ob drobnih verbalnih in simbolnih znakih reagirajo zoper njega z radikalno retoriko, kot da gre za borbo z demonom zla. Izključevalni JJ je zdaj s predlogom gospodarskega koronaprograma praktično šokiral, saj se o njem ni odločil v svojem kabinetu, ampak je vanj pritegnil široko skupino ekonomistov in ekspertov pod vodstvom Mateja Lahovnika, daleč prek krogov SDS, predvsem pa je v vsebinah prisluhnil tudi predlogom opozicijskih strank, sindikatov in civilnih združenj. Doživeli smo čudo, ko ga je pohvalil sam vodja Levice Luka Mesec, torej stranka, ki je pred tedni ostro kritizirala poslanca Franca Trčka, ker je v svojem govoru pohvalil dobro sodelovanje s SDS v odboru za zdravstvo. Posledica je bila protestni odhod Trčka iz poslanske skupine in stranke, pravzaprav podobno, kot je pred leti nekdanji ombudsman Matjaž Hanžek zapustil Levico s kritiko njene nedemokratičnosti in nekorektnosti.

Popularni medijski antijanšizem se je zadnjič pokazal v tvitu novinarke Večera, ki je na poročila o hudem potresu v Zagrebu tvitnila: »Ni bil potres, le Janši je ego padel iz postelje.« Pri Zevsu, kaj ima JJ s potresom? Ali še drugače: ko bi strmoglavil avion poln potnikov in bi nekdo tvitnil, da to ni bil padec aviona, ampak da je Janši padel ego iz postelje??? Seveda je to črni humor, ampak brutalno neokusen, saj za potrebe norčevanja iz premiera potresno tragedijo predstavi kot hec.

In potem se je nanjo usula golida dobesedno brutalnih besednih napadov na družbenih omrežjih v tenorju antikomunizma in antirdečkarstva. Te konkretne grožnje s fizičnimi napadi, ki pa smo jih slišali tudi zoper Janšo na shodu Proti sovraštvu, so točka, kjer bi morala vstopiti policija in tožilstvo.

Policija je intervenirala zoper množično protestno zbiranje pred srbsko ambasado v času zakonske protivirusne osamitve, toda potem se je zgodil nepredstavljivi obrat. Policijski inšpektor Erik Demirovič, ki bi moral razgnati hordo, je demonstrantom prisluhnil in uvidel, da ne gre za drhal, ampak za apatride, ki so kot odpuščena srbska delovna sila zahodne Evrope obtičali v Sloveniji, ker jim srbska vlada ne dovoli vstopa v domovino. Po njegovem osebnem angažmaju je potem slovenska vlada pokazala diplomatsko spretnost v dogovorih s hrvaško in srbsko politiko, ki so nesrečnikom omogočili konvojsko vrnitev v Srbijo.

Vsekakor čas množičnih nesreč, po mestu Zagreb je udaril še potres. Ob katerem pa so se na družabnih omrežjih hitro širile govorice, ki so napovedovale nov še hujši potresni sunek, tako da jih je bil primoran demantirati sam predsednik Zoran Milanović. A sedanjost ni novum, po katastrofalnem ljubljanskem potresu l. 1895 je Slovenski Narod 16. aprila začel svoje poročilo v istem tonu: »Župan stolnega mesta Ljubljane gospod Peter Graselli nas je naprosil, opozoriti občinstvo, naj nikari ne veruje docela neosnovanim in iz trte izvitim govoricam, da se bode ponavljal potres, da pride še hujši sunek.«

Ker se je zagrebški potres ponovil po 140 letih, so nekateri osrednji časniki hitro pomislili, kaj bo s stavbami v Ljubljani, če se ponovi ljubljanski, in nato objavili seznam stavb, ki bi jih bilo potrebno sanirati. Kaj pa zloglasni kanal CO, ki ga ljubljanski župan Zoran Janković gradi prek vodnega izvira? Geologi so doslej opozarjali, da potresni sunek zdrobi tudi podzemne cevi, toda za ta projekt sploh ni bila narejena študija okoljskih vplivov. Na dlani je torej povsem realna katastrofa s pitno vodo v prestolnici. Bo novi minister za okolje Andrej Vizjak le ustavil projekt?