Vprašljivi vatli kritike

Bernard Nežmah

3. 4. 2020  |  Mladina 14  |  Pamflet

Odkar ni več športnih izidov, dnevne številke najdemo v rubrikah o koronavirusu. V zadnjem tednu (od četrtka do srede) v Italiji po dnevih beležijo: 792, 919, 889, 756, 812, 837 in 727 umrlih, v Španiji: 655, 769, 832, 838, 812, 849 in 864, v Franciji pa: 365, 299, 319, 292, 418, 499 in 509. Če je v Franciji od začetka epidemije umrlo 4.000 ljudi, jih je v istem obdobju v Sloveniji 15, in ker ima prva 32-krat več prebivalcev, bi ista stopnja umrljivosti pokosila skoraj 130 prebivalcev Slovenije. Te primerjave kažejo, da je bila protikoronska politika na Slovenskem neprimerno bolje zastavljena. Skupina francoskih zdravnikov in opozicijskih parlamentarcev je medtem obtožila premiera Edouarda Philippa, da se je njegova vlada odzvala na pandemijo veliko prepozno. Trenutno imajo sicer veliko bolj drakonske restrikcije gibanja: karanteno, v kateri se lahko le za en kilometer oddaljijo od svojega doma, a stvari pač kažejo, da so za zajezitev epidemije ključne hitre in energične uredbe omejevanja druženja in gibanja. Te so nam odnesle številne svoboščine, eden vladnih predlogov je celo predvideval telekomunikacijsko nadzorovanje gibanja ljudi v karanteni. Policijski minister Aleš Hojs se je branil, češ, da so imeli v mislih ukrep, kjer bi posameznik, ki bi šel iz »javne« karantene na dom, podpisal izjavo, da se s tem strinja. Skratka, nadzorovanje bi mu prineslo zasebni plus. Toda nekaj pravnih korifej je to takoj ocenilo kot nedopusten in pretiran ukrep in ob sočasnih protestih opozicije ga je potem vlada umaknila.

Ena izmed značilnosti korona časa je pač ta, da se vladna ekipa sooča s situacijo, ki je unikatna, da aktualnih potez oblastnikov ne moremo primerjati z njihovimi donedavnimi predhodniki, kaj šele z zgodovinskimi. Dogajajo se kiksi, napake in nedorečenosti, ki jih vladajoča koalicija v kar opazni meri tudi popravlja. Jasno šele potem, ko je deležna glasnih kritik. V zadnjem primeru je odločno odreagirala tudi informacijska pooblaščenka z besedami, da jo to spominja na policijsko državo. Zloglasni člen bi bil lahko nezakonit, morda tudi neustaven, ampak iz tega izpeljati Janševo policijsko državo? Nekaj televizijskih hiš je zadevo hitro narisalo na zemljevid, ki je postavil Slovenijo v družbo držav, kot so nekatere balkanske in ex-sovjetske. Ne da bi si človek ravno želel takšne družbe, toda te države niso prototip policijske države. Policijska država v naši geografski bližini je bila komunistična Jugoslavija in seveda njene vzhodnoevropske partnerice. Kaj je prototip policijske države? – Kjer disidenti ne dobijo potnega lista, kjer ni vladi nenaklonjenih medijev, kjer so kritiki režima po taboriščih in zaporih, kjer oblast prosto prisluškuje telefonskim pogovorom državljanov. Nekdanja hrvaška vrhovna sodnica Neva Šiber, vdova partizanskega generala in politika Ivana Šibla, je v intervjuju pripovedovala, da so po Šiblovi odstaviti po hrvaški pomladi 1971 nekoč pozabili plačati telefon, a jim linije niso izklopili, ker je interveniral kar poštni direktor, da bi jima UDBA lahko še naprej prisluškovala.

Partijske čase lahko kajpak gledamo tudi anekdotično, toda če primerjamo kakšno potezo Janševe vlade s policijsko državo, velja vzeti za model komunistično Jugoslavijo. Bi torej rekli, da je zloglasni Hojsov člen o telekomunikacijskem nadzorovanju karantene vrnitev v čas Kardeljeve Jugoslavije? Kritiki, ki Janševo vlado opisujejo kot gibajočo se v smer policijske države, ne bodo zapisali, da je bila doba samoupravljanja sočasno tudi čas policijske države. Ok, pravica do proste perspektive, toda to ima konsekvenco, da je pojem »policijska država« rezerviran zgolj za opis vladne koalicije pod vodstvom SDS. A to ni več koncept, orodje za analiziranje, ampak le etiketa, ki vnaprej žigosa.

V danem trenutku tudi ni mobilizacijsko posebej uspešna, zakaj v virusni dobi osrednji mediji na široko poročajo tudi o ukrepih drugih evropskih vlad, tako da gledalci in bralci ne vidijo Janše kot zgodbe iz zaključenega domačijskega sveta, ampak jih lahko primerjajo s potezami, ki jih vlečejo premieri v Parizu, Rimu, na Dunaju, v Bernu etc. Iz te perspektive pa so reakcije političnih akterjev precej podobne in slika policijske slovenske države nekako ne zaživi.

A zdaj in v prihodnje je bolj usodno vprašanje prihodnosti: kako bomo bivali čez mesece in leta? Velike metropole se kažejo kot bistveno manj privlačni kraji bivanja, kot še mesec nazaj. Samo iz Pariza se je v tednu med 13. in 20. marcem izselilo 1,2 milijona prebivalcev, torej šestina populacije. Umik iz mega centrov in obdelovanje zemlje je bilo nezamisljivo, sedaj pa smo prvič doživeli, da je slovensko kmetijsko ministrstvo javno pozvalo prebivalstvo – vrtnarite in prispevajte k premagovanju krize! V trenutku, ko ni kaj početi, se to sliši celo kot odlična ideja. Toda predpogoj je zdravo okolje, ki pa na Slovenskem še zdaleč ni samoumevno. Ne le nevarni izpuhi, te dni je okoljska inšpektorica prepovedala družbi Konus Konex iz Slovenskih Konjic neposredno odvajanje industrijske odpadne vode v reko Dravinjo. Zakaj, ko pa ima podjetje vendar čistilno napravo? Nenapovedan inšpekcijski pregled je odkril, da iz čistilne naprave izteka poseben kanal, v katerega odteka odpadna voda po pranju platna filtrne preše, ne da bi jo filtrirali. Torej sistemska prevara in eklatantni primer okoljskega kriminala.

Sprememba obstoječega sistema, v katerem ima industrija na papirju vse zahtevane okoljevarstvene ukrepe, zoper katere histerično protestirajo lokalne civilne iniciative zaradi onesnaženj okolja, salonski inšpektorji pa prikimavajo lastnikom tovarn, saj preverjajo papirje, ne pa stvarnosti, je ena izmed točk, ki bo pokazala, ali je aktualna Janševa vlada res drugačen varuh okolja, kot so bile njene predhodnice.