Medijsko napadanje

Bernard Nežmah

17. 4. 2020  |  Mladina 16  |  Pamflet

Pismo vladnega urada za informiranje Svetu Evrope je na ravni argumenta popolnoma zgrešeno. Zgodovinska geneza večine medijev, ki so izšli iz časov komunizma, faktično resda stoji, a to pač ni odgovor na trditev, da Janševa vlada napada in vrši pritiske na novinarje. Krucialno je torej vprašanje: ali vlada in premier s svojimi nastopi onemogočajo medijem, da bi vršili nadzor nad njunim delom?

Doslej resda nismo še imeli tako polemičnega predsednika vlade, ki vneto uporablja tviter, s katerim zbada svoje tekmece in novinarje. Z lahkoto lahko zapišemo, da klasičnemu kovu državnika to ne pristoji in da bi se modri premier bolj vzdržal permanentnih enostavčnih odzivov na vsemogoče reakcije. A politik je pač izbral svoj stil, ki je kdaj tudi neokusen, toda ali lahko osebni politikov slog, ko se odzove na posamezne izjave ali zapise, imenujemo napad na novinarstvo?

V devetdesetih so politiki ravnali drugače: svoje ostre kritike so spravili na sodišče, kjer so jih tožili zaradi razžalitve ali žaljive obdolžitve. Skozi leta se je potem uveljavila praksa, ki jo je trasiralo Evropsko sodišče za človekove pravice, ki dopušča izrekanje mnenj o politikih, ki so lahko tudi žaljiva, kadar je pisanje odgovor na njihove predhodne izjave ali ukrepe. Toda v demokraciji ima tudi politik pravico, da odgovarja medijem. Kadar ima v rokah osrednje medije, mu tega niti ni treba, saj delo zanj opravijo novinarji in uredniki. Če pa je brez osrednje medijske podpore, bo pač tvital. Od predsednika vlade pač ni pričakovati, da bo kot Kristus, ki bo samo ljubeče nastavljal lice. In kadar si v koži neizprosnega lovilca napak drugih, moraš sprejeti ceno, da boš tudi sam kdaj tarča. To je pač cena liberalne družbe.

Pri opisovanju sedanjega slovenskega premiera izstopa sintagma: Janša je napadel Čeferina, Janša je napadel bivšega premiera Šarca, Janša je napadel nacionalko etc. Če jo vzamemo metaforično še nekako gre, ampak v dobesednem pomenu je to falsifikacija.

Kaj je pomenil besedni napad politika na posameznika v diktatorskem režimu? Leta 1969 je srbski književnik Dragoslav Mihailović napisal roman Ko so cvetele buče, po katerem so v Beogradu uprizorili dramo. Po prvih predstavah se je nanj odzval predsednik Tito na kmetijskem sejmu v Zrenjaninu, kjer je v svojem govoru osebno napadel Mihailovića, kako ta golootočan v svojem delu blati jugoslovansko realnost in pozval institucije, naj zoper njega ukrepajo. Ker je bilo to v času, ko je še upal na Nobelovo nagrado za mir, je dodal, da ga ne bodo ravno likvidirali. In gledališki komad so takoj umaknili s sporeda, roman so pobrali iz knjigarn in knjižnic, avtor pa se je znašel na črni listi, padel pod nadzor UDBE in izgubil možnost, da še naprej objavlja. Podobno usodo je doživel režiser predstave Boro Drašković, ki skoraj trideset let ni dobil možnosti, da bi še opravljal svoje delo.

In kaj se zgodi tarčam Janševih tvitov? So kritični avtorji in mediji tako kastrirani, da prenehajo z nadzorovanjem njegove oblasti? Nikakor, tviti prilijejo samo še dodatno silo v polemične tone. Zadnjo sredo je denimo POP TV v osrednjih poročilih v kar štirih prispevkih neskrupulozno udarila po vladi. Ko se je razvedelo, da je državni sekretar Franc Breznik na službeni vožnji vozil pijan, so v goste povabili ministra Aleša Hojsa, kjer so ga prerešetali z očitki, najprej na račun sekretarja, nato pa zaradi posnetka, na katerem skupaj s predsednikom Borutom Pahorjem ter ministrom Matejem Toninom na uradnem obisku južne meje hodijo eden zraven drugega in ne v predpisani razdalji metra in pol. Nato smo gledali prispevek, ki je plakatno akcijo SDS »ostani doma« ocenil kot politični marketing na račun koalicijskih partnerjev, zatem pa poslušali še komentar, ki je problematiziral izbiro novega direktorja Sove.

Priznam, da ne pomnim, da bi bila kdaj vlada v tako kratki oddaji tarča štirih tako ostrih prispevkov. Ok, mediji so svobodni, toda njihovo poročanje samo po sebi dokazuje, da Janša nanje nima vpliva, kaj šele, da jih je tako zastrašil, da bi opustili svoje uredniške politike.

Je pa POP TV pred dnevi objavil prispevek o novinarju tednika Der Spiegel Rafaelu Buschmannu, ki se je zavzel za svobodo medijev v Sloveniji, Janši pa sporočil: „Od zdaj naprej bomo spremljali Slovenijo in delovanje vaše skrajno desne stranke.“ To je pa klasično kolonialna aroganca. Mož namreč preti slovenskemu premierju, da je konec njegove samopašnosti, saj bo zdaj on začel budno spremljati njegove poteze!?? Kot da slovenski mediji sami dnevno ne nastavljajo kritičnih zrcal vladni koaliciji in vladajoči stranki?

Medtem ko so branilci svobode medijev osredotočeni na Janšo, pa niso opazili brutalne intervencije Stojana Petriča, lastnika Kolektorja in Dela, v uredniško politiko časnika. Odstavil je odgovornega urednika Uroša Urbasa, ne da bi novinarji nacionalke, POP TV in treh osrednjih dnevnikov stopili do njega in zahtevali pojasnilo. Nič, le molk, tako kot je partijska oblast na začetku osemdesetih prek noči odstavljala glavne urednike popularnega Teleksa. Odstavitev brez besed. Tokrat nobenih prispevkov, kdo je bil Urbas in zakaj so ga zamenjali.

Pravi potencialni napad pa je uprizoril časnik Dnevnik, ko je pred dnevi objavil članek: Bo Rovo pokopal sanje Korošcev?

Civilno društvo je namreč zaradi okoljskih razlogov vložilo tožbo zoper predvideno gradnjo trase tretje osi, časopis pa to legitimno dejanje označuje kot ogrožanje prihodnosti Korošcev!!! Ko se je njen bivši vodja Gorazd Marinček pred leti podobno boril zoper pozidavo kmetijskih zemljišč za potrebe Magne, so mu grozili celo s smrtjo in je prosil za policijsko zaščito. To je klasičen medijski napad, ki podžiga bes ljudstva.