Kdo bo zahteval odgovornost?

dr. Bogomir Kovač

17. 4. 2020  |  Mladina 16  |  Ekonomija

Dober mesec po uvedbi ukrepov proti pandemiji koronavirusne bolezni je mogoče oceniti vladne ukrepe, njeno strategijo in politiko. V Sloveniji je zaostrovanje zdravstvene krize sovpadalo s politično krizo in zamenjavo vlade. Toda to ne more biti opravičilo za številne vladne težave ter hkrati izjemno delo javnega menedžmenta in civilne družbe. Očitno so ključni problemi vezani na samo naravo pandemije, obvladovanje njenih informacij, zdravstvenih in ekonomskih politik, splošnih in ciljanih ukrepov. Janševi vladi je po mesecu dni uspelo umiriti krizne epidemiološke trende, toda cena ukrepov je višja, kot običajno mislimo. Eno so politične oblastne iluzije, drugo stranpoti kriznega vodenja, nekaj tretjega zablode ekonomskega pragmatizma. Vse troje je na vladni mizi. In Janševi administraciji pri tem ne kaže dobro.

Narativna vednost pandemije nam najprej zariše troje znanih spoznanj. Prvo zadeva politični inženiring. V centrih političnega odločanja nikoli nimate dovolj razpršenih informacij, pameti in sposobnosti, da bi lahko upravljali družbo in ekonomsko urejali reči. Preprosto, vladni krizni štabi bi morali v Hayekovo oslovsko klop, da bi razumeli neučinkovitost kriznih zakonov in ukrepov. Drugič, dejansko krizo obvladujemo od spodaj navzgor, v prepletu treh institucionalnih nosilcev, države, trgov in civilne družbe. Samoorganizacija zdravstvenih organizacij in lokalno delovanje civilne družbe sta dejansko rešila vladne oblasti. In tretjič, obvladovanje, obdelava in uporaba pravih informacij so temelj dobrega kriznega menedžmenta ob epidemijah. Vlada je to področje nadomestila z zavajajočimi odnosi z javnostmi. Odločitve so zato manj strokovne, politično pa bolj manipulativne. Vse troje je ključ za razumevanje dosedanjih vladnih napak.

Najprej o statistični obdelavi in analizi podatkov o pandemiji. Te »vojne« ne moremo dobiti s tako malo in tako slabo merjenimi podatki. Mar ni nenavadno, da po mesecu dni nimamo relevantnega statističnega vzorca o razširjenosti virusa med prebivalci, recimo opravljenega testiranja tisoč naključno izbranih državljanov? Pri nas merimo predvsem obolele, hospitalizirane na dveh ravneh in umrle. Njihovo starostno strukturo smo dobili po mesecu dni, kje so umrli in zakaj, ne povedo. Tudi druge simulacije podatkov, njihovo modelsko obdelovanje glede na pričakovanja, imajo pomembne metodološke napake. Vlada bi morala imeti centralno statistično in analitično vozlišče za zdravstveno in ekonomsko statistiko. Ekipa SURS bi bila pravšnja, ob sodelovanju BS, UMAR in IJS. Testiranje reprezentativnih vzorcev prebivalcev je edino relevanten pristop.

Največji vladni neuspeh je obvladovanje epidemijskih žarišč, predvsem v domovih za ostarele. Vedeli smo, kakšne so tu razmere, da gre za ranljivo skupino, kako omejene so možnosti ukrepanja. Domovi z akutnimi okužbami so bili dober mesec prepuščeni sami sebi, dobivali so navodila, ne pa zaščitne opreme in strokovne pomoči. Nedopustno je bilo, da imamo več kot 300 obolelih v domovih in hkrati ustrezne proste postelje v bolnišnicah, domovi niso prisilne negovalne bolnišnice, starostniki niso drugorazredni državljani. Imeli smo informacije o okuženih, ne pa tudi o umrlih. Hrvaška se je tukaj odzvala bolje od Slovenije. Ravnanje centralnih oblasti je bilo tu katastrofalno in zanj ni opravičila, ne politično in ne strokovno. Toda kdo in v imenu koga bo tod zahteval odgovornost?

Tretja neumnost tiči v reševalnih vladnih ekonomskih ukrepih. Janševa vlada je podoben pristop ubrala leta 2012, zato ni presenečenje. Krovni krizni zakon ZIUZEOP je prenormiran in zapleten, nenehni popravki in pojasnila otežujejo njegovo izvedbo. Poplačila ljudi v zdravstvu so zaustavili, samozaposleni in majhna podjetja lahko računajo na prvi denar konec aprila. Likvidnost je tukaj socialni in ne finančni pojem. Večji in podrobnejši je zakon, bolj je neumen in neuporaben. Merila dobrih ukrepov pa so pravna robustnost, ekonomska enostavnost in finančna izvedljivost. Nemčija ponuja dober primer tega. Toda zato je potreben abecednik kriznega menedžmenta, manj njegovi profesorji in davčni razlagalci.

Četrto področje stranpoti velja za klasiko. Nabava opreme je postala priročen ponor državnih sredstev v močvirja strankarsko povezanih podjetij. Janševi že od nekdaj obvladajo posle z orožjem, SMC se je ostrila ob panelnih ograjah, NSi se še uči. Okoli mask in zaščitne opreme se gnetejo tri ministrstva, seznam podjetij in poslov, tudi javnih nastopov, pa je tragikomičen. Očitno na teh trgih vlada globalni divji zahod, »kraje« pošiljk in preplačevanje so del uradnih mafijskih poslov držav. Kitajska je tod očitno prva kapitalizirala covid-19. Morda bo SMC plačala politični zapitek na račun SDS, ekonomsko ga bodo poravnali davkoplačevalci.

In za konec, ko bomo leta 2020 morda izgubili pet milijard BDP-ja, se za toliko zadolžili, ostane zdravstveni sistem enako gol in bos. Vlada ga ne omenja v nobenem svežnju gasilskih in razvojnih ukrepov. Toda s to pandemijo bomo živeli do leta 2022, zdravstveno, ekonomsko in politično. Sploščenost pandemijskega cikla pomeni življenje s koronavirusno boleznijo. Zato moramo okrepiti zdravstveni sistem, toda nihče ne omenja zdravstvenih investicij, ne v ljudi in opremo, še manj v zidove. Ključno ozko grlo pandemij ostaja brez odgovora. Zato bo nova pandemija naplavila stare probleme in nove Janše.

Pod črto je žal sedanji vladni uspeh zajezitve pandemije na majavih nogah. Toda to ni toliko problem sedanje vlade, temveč prevladujočega pristopa v tej državi. Izredni ukrepi strežejo avtokratskim oblastem in se uklanjajo interesom kapitala. Nova javno-zasebna partnerstva že nastajajo, družbeni inženiring soustvarjamo sami. Za covid-19 velja v teh krajih groteskna formula iz Alana Forda: »Vstop prost, izstop bo treba plačati!«