Mimikrija nekih podob

dr. Bogomir Kovač

15. 5. 2020  |  Mladina 20  |  Ekonomija

Te dni Evropa slavi 75 let od konca druge svetovne vojne in ustanovitve ZN, pa 70 let od podpisa Schumanove deklaracije. To usodno ameriško stoletje se je vrtelo okoli nemškega vprašanja in komunistične alternative. Bilo je stoletje krvavih in hladnih vojn, pa tudi ekonomske blaginje in političnega napredka. In zdaj je načrtovani blišč obletnic razblinil covid-19. EU je v povojni svet odtisnila svoj civilizacijski DNK, politični mir in demokracijo, ekonomiko solidarnosti in odprtosti, svobodo posameznika in spoštovanje prava. Pandemija je razkrila vso mimikrijo teh podob. V treh mesecih je ustavila globalni svet in razgradila EU, pokazala na nemoč ZDA in pohod Kitajske. In doma nam je v hipu pojasnila, kako velik Orbán je lahko mali Janša. Covid-19 je naš apokaliptični spoznavni odrešenik.

Toda pojdimo po vrsti. Za začetek je tu spoznanje, da je zdravje človeštva povezano z zdravjem planeta, da so obstoječe neenakosti razkrile ranljivost sodobnih družb. Zlovešča umrljivost te pandemije je sorazmerna z globalizacijo in urbanizacijo sveta, razgradnjo javnih sistemov, zapostavljenostjo ranljivih skupin, starih, revnih in brezpravnih. Toda krize niso dovolj za spremembe, od tod težave z implementacijo Agende 2030 in Pariškim sporazumom. Običajno v krizah potrebujemo več države, spomnijo nas na nujnost delovanja javnih servisov in dobrin, na vzajemno družbeno odvisnost in solidarnost. Toda večja ekonomska in varnostna odgovornost države gre pogosto na račun človekovih pravic, demokracije in pravne države. Največja zabloda 20. stoletja je nedvomno upanje, da je sedanja ureditev sveta končna in najboljša možna, da ni alternative. Covid-19 nas je opozoril, da je ta sistem smrtno nevaren, za planet in ljudi, za družbo in posameznike. Zdaj lažje razumemo, zakaj politični inženiring pandemijske države ni ekonomsko vzdržen, kako nas elite po principu mehko kuhane žabe želijo vrniti v postmoderni fašizem. Prvi primer nas spomni na zablode komunistov, drugi na izprijeno slo kapitala in oblastnost bedakov.

Sedanjo pandemijo radi primerjajo s prelomi ob in po drugi svetovni vojni. Toda reči na srečo niso primerljive, četudi so zgovorne. Sedanja pandemija bo trajala slabo leto, tedanja vojna dobrih pet let, morda bo zaradi covid-19 umrlo pol milijona ljudi, takrat je bilo neposrednih žrtev vojne nad 60 milijonov. Največji ekonomski problem v Evropi po vojni so bili porušena domovanja, razrušena infrastruktura, pomanjkanje življenjskih potrebščin in hrane, danes smo zgolj politično zaklenili družbeno in ekonomsko povezanost sveta. Razrušeni Evropi je grozila popolna ekonomska in finančna katastrofa. Nemčija leta 1947 ni imela niti funkcionalnega denarnega sistema, druge države so bile strahotno zadolžene, ekonomski pesimizem se je leta 1947 razrasel v evropski politični fatalizem. Potem so prišle tri rešitve. Prvo prinaša brettonwoodska mednarodna ureditev iz leta 1944, drugo sta v letih 1947 in 1948 postavila Pariški mirovni sporazum in Marshallov plan, tretjo sta zakoličila rojstvo EU in londonska dolžniška konferenca. Naslednjih dvajset let velja za razvojni čudež Evrope, neprimerljiv v ekonomski zgodovini sveta, vse do kitajskega poleta po letu 2001. Evropska ekonomska tragedija in politična katarza po letu 1945 nista primerljivi s sedanjo krizo. Zato tudi ne moremo pričakovati primerljivih politično-ekonomskih sprememb. Zgodovina starih vojn nam žal ponuja malo upanja na nove zmage.

Tri lekcije pa so ostale nepozabne. Prva zadeva ZDA, ki so nedvomno dvakrat ekonomsko pridobile v obeh svetovnih vojnah in obakrat odločilno oblikovale evropski in svetovni politični zemljevid. Ameriško stoletje se je začelo leta 1916, ameriški finančni kapital je financiral vse, kar naj bi prinašalo dobiček, od nemške industrije do Leninovih komunističnih prevratov. ZDA so po letu 1919 pomagale razgraditi evropske kolonialne imperije, po letu 1950 pa so skupaj z Britanci zavrle odločilno politično združevanje Evrope. To je zapečatilo usodo evropskih integracij vse do danes.

Drugi problem zadeva »nemško vprašanje«, položaj Nemčije v Evropi in njene večne ekonomske frustracije za politično veljavo. Najprej so jo vznemirjali Britanci, kasneje je Hitler osvojitev Evrope dejansko naperil proti ZDA in Rusom, danes drži s svojim ustavnim sodiščem v šahu celotno EU. Z nacisti so vsi radi sklepali sporazume, najprej Britanci leta 1938, leto kasneje Rusi, ameriški kapital je vseskozi financiral nemško civilno in vojaško industrijo. ZDA so preprečile povojni politični obračun z nacizmom, da ne bi ogrozile interesov ameriških korporacij. Nemčija dandanes bolje kot drugi prevzema moralno krivdo zločinov, ne pa ekonomskih škod, zato je zdaj upravičeno na okopih Poljska, pa tudi Grčija in tudi drugi. Nemčija je danes vogalni kamen EU in hkrati njen večni grobar.

In na koncu sta tu Rusija in Kitajska. Rusija je bila ključna za Hitlerjev poraz, hkrati pa je stalinizem gojil lastne genocide doma in drugod, podobno velja za kitajski maoizem. Ruse je v petdesetih letih doletela hladna vojna, ZDA so povsod bile bitke s komunizmom in izgubljale lokalne vojne, od Koreje do Vietnama. Toda Zahod je zaradi evroazijskega socializma privolil v kompromis socialne države, ki jo je začel odkrito opuščati po zlomu SZ in kapitalistični spreobrnitvi kitajskih komunistov. Spet je s širitvijo EU in Nata izigral Ruse, zato se danes hibridna vojna s spornim Putinom nadaljuje, podobno kot Trump odpira trgovinske bitke s Pekingom. Kitajska je namesto vojaške moči posegla po ekonomski, ZDA in EU je v globalizacijski bitki porazila z njunimi lastnimi sredstvi.

Komemoracije so pred dnevi minile v osami. Mir in demokracijo, blaginjo in vladavino prava smo doslej dojemali kot nekaj samoumevnega. Sedaj vemo, da smo imeli zgolj srečo. In da je te očitno konec.