Ni fake-news, je pa AGITPROP

Bernard Nežmah

10. 7. 2020  |  Mladina 28  |  Pamflet

Parlamentarne volitve na Hrvaškem so prinesle veliko presenečenje. Zadnje ankete treh osrednjih agencij so v povprečju napovedovale zmago koalicije Restart (SDP). Promocija ji je pripisala 29,4 proti 28,5 odstotkom za HDZ, 2x1 še višjo zmago 45,7 proti 37,1, le Ipsos je beležila minimalno zmago HDZ 26,7 proti 24,6 odstotka. Potem so se izvršile volitve, na katerih je HDZ slavila veliko zmago s 66 poslanci, medtem ko jih je Restart zbral vsega 41. Skratka, napovedi javnega mnenja so za 20 odstotkov podcenile popularnost stranke Andreja Plenkovića in za 20 precenile koalicijo Davorja Bernardića.

Ker se v zadnjih dnevih pred volitvami ni zgodilo nič fatalnega, ostaja enostavna razlaga: ankete javnega mnenja so popolnoma zgrešile in se izkazale za neverodostojne ocenjevalke splošnega stanja duha v družbi. Z isto skepso velja gledati tudi na slovenske napovedovalce politične priljubljenosti.

Slike o politikih in javnih osebnostih si ustvarjamo skozi sledenje medijem. Tu velja drobno pravilo: če smo posebej alergični na določeni lik, ki ga osebno ne poznamo niti se nismo z njim nikoli srečali, je očitno, da so nam ta čustveni odnos ustvarile medijske slike; sploh, če je naš prvi odziv zmeraj emocionalni. Zadnjič denimo je časnik Delo poročal o sodnem procesu, ki se bo odvil zoper slovenskega diplomatskega uslužbenca na Dunaju zaradi goljufivih nakupov v brezcarinski prodajalni Urada OZN. K temu pa je pripisal eno samo ime – ne obtoženega, temveč Ernesta Petriča, sedanjega svetovalca državnega predsednika, ki je bil veleposlanik v Avstriji med letoma 2002 in 2008. Kaj za vraga ima profesor Petrič z diplomatskim goljufom? Časopis ju je povezal, ker je slednji začel delati na ambasadi za časa Petričevega mandata, in tako nedolžno med vrsticami namignil, da je nekdanji ambasador sam boter goljufije. Ko bi kdo protestiral, kaj ima prof. Petrič s kriminalom, bi se časnik branil, saj mi tega nismo trdili, zapisali smo samo dejstva. Toda, a so to res dejstva? Edini faktični podatek bi bil, kdaj naj bi se obtoženi okoriščal, a po vesteh iz drugih medijev je to desetletje po Petričevem odhodu z Dunaja.

Ergo, nazoren primer, kako brez lažnih novic, ampak s popolnoma nerelevantno omembo posameznika v poročilu o kaznivem dejanju tega naključno omenjenega povežeš s kriminalom in ga posledično diaboliziraš. Podoben prikaz je izvedla tudi nacionalka v sredinem Dnevniku, ko je predvajala poročilo odličnega dopisnika Boštjana Anžina o nasilju na demonstracijah v Beogradu. V nekem trenutku so gledalci zrli v nastop srbskega predsednika Aleksandra Vučića, sočasno pa sta se na desni strani zaslona prikazali še fotografiji Viktorja Orbána in Janeza Janše. Slednjih na protestih v Beogradu ni bilo, dopisnik tudi ni omenjal njunih imen, ampak ko sliko premiera Janše postaviš v kontekst prispevka, v katerem policisti brutalno mlatijo demonstrante, se brutalnost samodejno prilepi še nanj. Klasična manipulacija, ki jo je razvil po drugi vojni partijski AGITPROP (urad za politično propagando) za obračunavanje s političnimi nasprotniki.

Nacionalna televizija predvaja tudi pomembno politično oddajo Odmevi, a v zadnjem letu se ji često primeri, da njeni uredniki pozabljajo, kaj sploh pomeni njeno ime v konceptualni zastavitvi oddaje. Množinska oblika napoveduje več odmevov na dogodek in ne enega samega. Minuli teden je kot edini gost sodeloval profesor Rajko Pirnat, ki je Janševo pismo generalnemu tožilcu o tožilski ignoranci do javnih pozivov s smrtjo označil kot nedopustno vmešavanje izvršilne oblasti v pravosodno, in izrekel oceno, da je ta vlada prepričana, da ima prav v vsem, kar dela, kar je notranje prepričanje diktatorjev. Neverjetno, profesor prava ni postregel s pravno ali vsaj sociološko definicijo diktature, ampak je izdelal žepni psihogram osebnih prepričanj članov Janševe vlade. Gledalec bi pričakoval, da bi moral pravni gost utemeljiti svoje poglede v dialogu z drugim profesorjem prava. No, nacionalka se je čez nekaj dni le spomnila, da so Odmevi oddaja več kot enega gosta, in v studio povabila še drugega profesorja prava, tokrat Mateja Avblja, ki je s tedenskim zamikom z navedki iz sodb najvišjih sodišč ovrgel Pirnatove poglede.

Se je pa dogodil nenavadni izbris na nacionalni televiziji, ko je v času prve korone povabila deset režiserjev, da posnamejo enominutne dokumentarne »selfije«, ki so jih potem predvajali v kulturni oddaji po koncu Odmevov. Umanjkal pa je film Karpa Godine; medijske navedbe pravijo, da zato, ker je prikazoval mestni grafit Janeza Janše transformiranega v Hitlerja. Torej evidentno politična agitka. Toda režiser Godina je velikan slovenskega filma, ne le s prelomnima filmoma Splav meduze in Rdeči boogie, ampak kot eden ustvarjalcev jugoslovanskega črnega vala konec šestdesetih. Pri režiserju Želimirju Žilniku je bil snemalec in montažer filma Rani radovi iz leta 1969, ki je bil v Jugoslaviji takoj prepovedan in je dve desetletji preždel v bunkerju, na filmskem festivalu v Berlinu pa je prejel Zlatega medveda in premagal svetovne velikane filma, kot so Godard, Bertolucci, Pasolini, Fassbinder, Schlesinger in De Palma.

Karkoli je posnel filmski mojster Godina, pa naj bo magari politično povsem nekorektno, je umetniško delo, ki bi ga z zanimanjem pogledal.