Priplaval po Ljubljanici

Bernard Nežmah

3. 7. 2020  |  Mladina 27  |  Pamflet

Elitna skupina policije NPU je v zadevi maske in respiratorji skoraj za cel dan pridržala ministra Zdravka Počivalška. Bliskovita akcija po dobrih dveh mesecih, odkar so mediji začeli poročati, da so bili posli vodeni koruptivno. A hkrati je odstopil policijski minister Aleš Hojs, češ da globoka država, dedinja stare UDBE, še naprej obvladuje posamezne dele policije in NPU. Jasno, naslednji dan je direktor NPU zavrnil očitke, da njegov odsek deluje strogo profesionalno.

Beseda proti besedi, torej velja potegniti nekaj zgodovinskih primerov. Najprej – ali je NPU apriori neodvisen od politike ter sam od sebe preiskuje in procesuira velike primere finančnih malverzacij? Ko je pred dobrim desetletjem prva Janševa vlada zgradila novo stavbo za ta preiskovalni urad, je v naslednji vladi pod vodstvom Boruta Pahorja tedanja policijska ministrica Katarina Kresal selitev NPU v nove prostore ustavila, ker da je novogradnja neprimerna, ter najela prostore v stavbi Ram Investa. Selitev bi bila hitro pozabljena, ko ne bi mediji razkrili, da ministrstvo plačuje za najem 136 tisočakov, da pa njen lastnik sočasno plačuje 106 tisočakov za kredit, s katerim je kupil stavbo. Sanjski posel: vzameš kredit, z njim kupiš malo palačo, za katero ti vlada odplača kredit, ti pa še vsak mesec spraviš v žep 30 tisočakov. Eklatantna korupcija, ki so jo videli vsi, ki so sešteli številke, le elitna policijska služba po imenu NPU ni niti trznila, kaj šele, da bi po treh mesecih, odkar so mediji raboto obelodanili, za cel dan pridržala ministrico Kresalovo. No, nekaj let kasneje so osrednji mediji poročali, da so kriminalisti začeli preiskavo, ki je potem anulirala posel in na koncu je bilo par akterjev obsojenih. A takrat vprašanje: kaj je narobe z neodvisnostjo NPU, da ni sama izvedla preiskave, ni doseglo naslovnic časopisnih dnevnikov in osrednjih televizijskih poročil.

Čas je potem tekel naprej in v državi se je dogodilo največje razkrito pranje denarja v zgodovini. Prek milijarde iranskega denarja, ki je bil razdeljen na množico manjših transakcij, da reč ne bi prehudo bila v oči, je bilo opranega v NLB, zadevo je podrobno preiskovala parlamentarna komisija in objavila izsledke, nekaj korakov so naredili tudi na policiji, a do hišnih preiskav in nadaljnjih postopkov ni prišlo. Preiskava je bila končana, še preden bi se zares začela, bi bil literarni zapis zadeve.

Kaj si o tem misliti? Če NPU rabote ni prignala niti do pridržanj vpletenih, bi kot črkobralci sklenili, da tu pač ni bilo kaznivega dejanja pranja denarja. Toda v tem primeru lahko država kar opusti kazensko preganjanje pranja denarja, ker bo reč potem absurdna, če bodo organi pregona ujeli koga, ki bi opral sto tisočakov. Na las podobno aferi preplačane zaščitne opreme v času razmaha koronavirusa, je bilo tudi preplačevanje cen žilnih opornic po slovenskih bolnišnicah. A takrat brez intervencije NPU.

Seveda pa neopaznost NPU v navedenih primerih ni sam po sebi argument, da bi sedaj ne smela preiskovati poslovanja pri nabavi antikorona opreme. Je pa vsekakor preklemano močan razlog za strokovno primerjalno analizo vzrokov nekdanje neaktivnosti NPU. Trditi, da je NPU sama po sebi v vsem profesionalna in sveta, je bolj papeško od papeža. Sam sveti oče Frančišek obtožb o pedofiliji in denarnih malverzacijah v vrhu katoliške cerkve ne odpravi z besedami, da je cerkev najbolj poštena in častitljiva, ampak da izvesti konkretne notranje preiskave.

Ob dnevu policije je časnik Delo objavil članek, v katerem je navedel primerjavo Janeza Winklerja, ki je reakcijo policije na zadnje ljubljanske proteste primerjal s fašistično okupacijo Ljubljane, ki je bila obdana z bodečo žico. V umetnosti lahko poet primerja med seboj celo neprimerljivo, toda kdo je ta moderni umetnik? Mož je bil v starem režimu šef ljubljanske policije in kasneje načelnik slovenske ter nato namestnik takratnega policijskega ministra.

Se kdo spomni, da so se po Ljubljani vile kolone protestnikov, ki so vpile, da je državni predsednik Tito lopov, da je morilec narave in da naj odstopi? Nak, v Winklerjevih časih je vladal takšen policijski teror, da živi duši ni prišlo na misel, da bi demonstrirala proti Titu, Kardelju, Dolancu in tovarišiji. A to niti ni problem nekdanjega policijskega vrhovnika, pač pa časopisa, ki je izgubil zgodovinski spomin in serjozno ovekoveči absurdne besede o primerjavi državne proslave s fašistično okupacijo. Ni si predstavljati, da bi nemški FAZ ravnanja domačih policistov ubesedil z zgroženo izjavo nekdanjega šefa vzhodnonemške policije ali Stasija.

Se je pa ob zadnje proteste obregnil tudi ljubljanski župan Zoran Janković, ki je dejal, da je bilo postavljanje ograj nepotrebno. OK, povsem legitimen pogled, toda osrednje televizije so njegovo tiskovno konferenco takoj proglasile za elitno vest, saj so o njegovih besedah poročale kot o izjavi državnega vladarja, ki se je nekaj dni po dogodku še sam odzval. No, javile so tudi, da je župan zanikal govorice, da je težko bolan. Sredi julija leta 1966 se je na govorice o slabem zdravju odzval tudi kitajski voditelj Mao Zedong. Ta ni sklical tiskovne konference, temveč je milijardi Kitajcem postregel z neposrednim dokazom – spustil se je v reko Jangce in po njej plaval več kot uro. Škoda, da ljubljanski župan komunistične voditelje le slavi, v njihovi maniri bi lahko pod Tromostovjem skočil v Ljubljanico in zaplaval do Špice. In bi ubil dve muhi na mah: demonstriral čilost in potrdil svojo obljubo iz leta 2006, da bo Ljubljanica primerna za kopanje že leta 2012.