Časnik pred Bogom

Bernard Nežmah

30. 10. 2020  |  Mladina 44  |  Pamflet

Ko je češki milijarder Peter Kellner postal novi lastnik POP TV in Kanala A, se je zaskrbljeno odzvalo nekaj mednarodnih medijskih organizacij. In pritegnilo jim je tudi Društvo slovenskih novinarjev (DNS). Vsi skupaj pričakujejo od Čeha zavezo, da bodo mediji tudi pod njegovim okriljem delovali neodvisno.

Gesta spominja na farsični aktivizem. Zaveza danes ne pomeni nič. V Ljubljani je še na začetku tisočletja stala mogočna stavba Kolizej, ki jo je v propadajočem stanju kupil poslovnež Jože Anderlič, ki jo je sklenil podreti in postaviti novo stanovanjsko-poslovno palačo. Pri tem je imel le manjši problem - stavba, ki je bila spomin na urbanizem 19. stoletja, je bila spomeniško zaščitena. A potem so z nekdanjo kulturno ministrico našli rešitev: mož je obljubil, da bo v njej velika operna dvorana, in projekt rušenja se je lahko začel. Desetletje potem zdaj na istem mestu gradijo orjaško poslopje, v katerem pa po novih načrtih ne bo več kulturne dvorane. Vmes so se pač časi tako spremenili, da so obljubo preprosto pozabili, kot da je nihče ni mislil resno.

Zaveze in besedne obljube lastnikov so nesmisel, če ne vsebujejo pravnih sankcij in penalov. A ob ravnanju medijskih organizacij, ki so v Kellnerju prepoznali potencialnega medijskega manipulatorja, se človek lahko le čudi. Je mar Delo v lasti Petričevega Kolektorja neodvisen časopis, ki vodi vsebinsko politiko, neodvisno od svojega lastnika? Ameriški filozof in lingvist Noam Chomsky, najslavnejša figura intelektualnega sveta, si tu ne dela utvar. Privatno lastništvo medijev povsod in vedno deluje kot subtilna propaganda. Preprosto: ni dobrih in slabih medijev; vse je potrebno brati, poslušati in gledati s kritično distanco.

Medtem se je v Mariboru pojavil nov časopis po imenu Mariborčan. Smo torej brali, kdo je poslovnež, ki se je po dolgih letih odločil, da se poskusi z izdajanjem časnika? V okviru svobodnega podjetništva je na trg stopil nov akter Saša Arsenovič, vendar ne kot poslovnež, temveč kot mariborski župan. Nenavadno, v časih, ko podjetniki ne ustanavljajo časopisnih hiš, je na medijski trg vstopil časnik pod okriljem županove ekipe. Je DNS nastopilo z zahtevo, da naj župan obljubi, da bo časopis deloval neodvisno od njegovih želja, da bo v njem predstavljal tudi poglede in predloge nasprotnikov njegove politike? Nak, tu je društvo izgubilo skrb za medijsko neodvisnost. Pa ima na dlani zgled Jankovićeve Ljubljane, ki je že poldrugo desetletje primer brezplačne samopromocije vladajočega župana.

Facebook resda ni klasični množični medij, a je s svojim dometom eden osrednjih informacijskih kanalov. In zdaj se zgodi čudo - Po posredovanju slovenskih cenzorjev je Facebook blokiral katoliški tednik Družina. Tako je poročal spletni medij Domovina, kar so potrdili tudi uredniki tednika. Kaj za vraga je katoliški časopis zagrešil, da je padel na črno listo? Njegovi akterji pripovedujejo, da niso dobili nikakršne odločbe, nobene utemeljitve, s čim je pobožni papir žalil moralo ali zakone, ki veljajo na Facebooku. Še več, komunicirali so lahko samo z amorfnim sistemom, v katerem ni na vrhu urednik, ampak hladni algoritem, ki odloča kot dokončni razsodnik.

Svetovna korporacija ima torej sistem cenzure, ki je hujši kot v partijskih diktaturah. Takrat je javni tožilec spisal predlog prepovedi in v njem navedel, v čem besedilo krši zakone. Novinarji so vsaj točno vedeli, kaj je objekt prepovedi, četudi je bil za lase privlečen. Leta 1987 so na Slovenskem prepovedali Katedro in Mladino zaradi intervjuja z Vojislavom Šešljem, ker so tožilci in sodniki presodili, da tekst žali predsednika državnega predsedstva. Imeli so prav, dejansko je sarkastično bril norce iz Hamdije Pozderca, podpredsednika države, za katerega se je izkazalo, da je pod svojim imenom izdal tujo knjigo. Toda legendarni odvetnik Drago Demšar je na sodišču ugovarjal, da je to zloraba zakona, saj da je zakonsko zaščiten samo predsednik, ne pa podpredsednik države. Cinizem sodnika Hinka Jenulla je bil neizprosen v slogu, nič zato, saj bo po rotacijskem principu v naslednjem terminu on predsednik. In nekaj mesecev potem je Vrhovno sodišče takrat presenetljivo postopalo po zakonu in zaplembo razveljavilo.

V partijski dobi, ki je kajpak zatirala svobodo izražanja, je kljub vsemu obstajal vsaj formalni okvir, ki je v zadnji fazi svojega obstoja omogočal medijem, da dosežejo svojo pravico svobodnega tiska.

Članek v Domovini je v razkrivanju zgodbe o cenzuri Družine prišel do ugotovitve, da po mnenju Facebooka oz. njegovih cenzorjev spletna stran Družine ne dosega standardov Facebook skupnosti. In prizadeti se lahko pritožijo le Bogu.