Žongliranje z avtokrati

Bernard Nežmah

6. 11. 2020  |  Mladina 45  |  Pamflet

Ameriške predsedniške volitve so prinesle vsaj dve presenečenji. Prvo je obča tema, saj tesen in še nekaj dni nejasen rezultat prinaša suspenz, kdo bo novi predsednik. Drugo je bagatelne narave, a v sebi še bolj pomenljivo. Predvolilne ankete so namreč napovedale občutno zmago Joeja Bidna nad Donaldom Trumpom, najvišjo predsedniško po Billu Clintonu leta 1996. Toda namesto največje zmage zadnjega četrt stoletja zdaj sledimo enemu najtesnejših izidov. Reč ni več naključje, tudi pred štirimi leti smo pred volitvami prebirali, da javno mnenje odločno podpira Hillary Clinton in ne Donalda Trumpa. Ankete očitno ne držijo: so bodisi oblika manipulacije, strokovna nesposobnost natančno predvideti rezultat, ali pa se preprosto volitev na da več z gotovostjo napovedati. Ankete priljubljenosti politikov spadajo v fake news, ki jih bo razumni državljan sicer vzel v obzir, ne bo jim pa dal resne teže.

Na Slovenskem tako zadnje tedne mediji prinašajo številke, po katerih bi združenje KUL gladko premagalo vladajočo koalicijo na volitvah. Potencialni mandatar Jože P. Damijan, ki bi moral za svoj uspeh nabrati 46 glasov poslancev, je imel pred mesecem zagotovljenih 39 poslanskih podpornikov. A od tedaj ni pridobil več nikogar. Vendar pa osrednji mediji ne poročajo o njegovem neuspehu, temveč ga izpostavljajo v vsej majestoznosti. Za časnik Večer je tako povedal, da uspeh pričakuje čez dva meseca, ko se mu bosta pridružila Desus in SMC. So to časniki v maniri twitterja označili, da gre za neveredostojno vest, saj predsednik Zdravko Počivalšek in njegova stranka jasno zatrjujeta, da v to koalicijo ne vstopita? Mediji očitno ne prinašajo dejstev, ampak delujejo kot aktivisti, kjer je prva agenda cilj zamenjava vlade in ne poročilo o stanju stvari.

Položaj kandidata Damijana je sicer nadvse udoben, njegovih tvitov o ministrici Aleksandri Pivec kot o kurbi na plesu veliki dnevni mediji ne povzemajo. Povsem drugače kot v primerih premiera Janeza Janše, ki vsakič končajo med osrednjimi vestmi. Ko je pred dnevi zapisal – it’s pretty clear …. da je zmagal Trump, je postal tarča medijske kritike. POP TV denimo je svoj prispevek podložil celo s filmskim posnetkom njegovega srečanja z madžarskim premierem Orbánom. Kaj za vraga ima pri tem tvitu predsednik madžarske vlade? Pač služi kot pripravna slikovna demonizacija.

In ta medijski princip slikanja dobrih in slabih, kjer so eni vsakič napredni in drugi zmeraj negativci, karkoli že storijo, odpravlja razumsko dojemanje politike. V slovenskem prevodu je pred tedni izšla odlična knjiga Paula Lendvaia »Orbán«, ki je sicer pisana precej pristransko, vendar pa temelji na obširno navedenih dejstvih. Med drugim navaja njegov intervju za nemško revijo Wirtschaftswoche, v katerem pravi, da namerava ostati v politiki naslednjih 15 do 20 let. »Morda v prvi vrsti, morda v tretji. Natančno tam, kamor me bodo postavili volivci.« ???? Madžarski vodja tu mirno dopusti, da lahko na volitvah krepko izgubi, in da bo vztrajal tudi kot tretjerazredni politik. Si je predstavljati, da bi kdaj takega izrekel predsednik Tito ali prezident Putin?

V medijskem obtoku je danes beseda – avtokrat. Beremo tako sintagme Živimo v dobi novih avtokratov, z besedo nasploh lahkotno označujejo državne voditelje evropskih držav, ki so izvoljeni na parlamentarnih volitvah, a da ne bomo ostali pri vzhodni Evropi, se velja ozreti proti Franciji. Ko je nedavno francoski predsednik Emmanuel Macron zaradi drastičnega širjenja epidemije razglasil ostro policijsko uro in omejil prosto gibanje državljanov na eno uro v neposredni okolici njihovih bivališč, je opozicijski voditelj Jean-Luc Mélanchon vzkliknil: En človek odloča o vsem, to je avtoritarizem. Med avtokrati vzhoda se je zdaj znašel tudi Macron.

Da je postala beseda avtokrat politično orožje, ne pa termin, s katerim merimo svet, lepo ponazarja primer ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki ga osrednji mediji ne bodo nikoli opisali kot avtokrata. Pa naj izreče, da pod njim ne bo participativnega proračuna, v katerem bi meščani odločali o investicijskih projektih v mestu, ali pa, ko so odloči, da bo zgradil kanalizacijski vod nad vodnim zajetjem.

Te dni so mediji izdatno poročali, da je za covidom zbolel okoljski minister Andrej Vizjak. Komajda kaj pa, da je ta minister ustavil gradnjo Jankovićevega kanala CO. Potem ko so Alpe Adria Green in številni kritiki dokazovali, kako je projekt izpeljan nezakonito, je Agencija za okolje leta brezbrižno strmela vstran, pod Vizjakom pa je naposled le sklenila, da pogleda kanalu v obraz in presodila, da je bil projekt voden nezakonito, saj ni šel skozi postopek okoljske presoje.

In mediji? Ob vsakem Janševem čivku napolnijo svoje osrednje prispevke, početja ljubljanskega avtoritarca pa ne predstavijo z isto pozornostjo.

Kdaj presenetijo časopisi iz časa trdega komunizma. Ko je takoj po osvoboditvi partijska oblast vpeljala policijsko uro in prepovedala gibanje iz kraja v kraj, je svoje ukrepe mesec dni kasneje podaljšala. Slovenski poročevalec je vest objavil pod naslovom – Policijska ura podaljšana, Ljudska pravica pa – Svobodno kretanje od 4. do 24. Tudi avtoritarni režim je znal kdaj ponuditi dve perspektivi, pa četudi bi slednjo postavili v arzenal propagande.