Nemoč EU

dr. Bogomir Kovač

27. 11. 2020  |  Mladina 48  |  Ekonomija

Slovito Janševo pismo o upoštevanju vladavine prava v EU je ponovni dokaz, kako je vedno znova v teh krajih odločilna in usodna pisana beseda. Politični sarkazem je slaba uteha za diplomatsko poigravanje z mlado, majhno in ranljivo državo v političnih vrtincih EU. Poljsko-madžarska blokada sedemletnega proračuna in finančnega svežnja pomoči je nevarna past. Janša se je s samooklicano posredniško vlogo vanjo ujel, ne da bi jo dobro razumel. Tveganje je ekonomsko, pa tudi politično. Doleti nas lahko politično izrinjanje, ostanemo lahko brez dela evropskih sredstev ali pa obveljamo za brezvezne zdraharje. Na srečo EU ničesar od tega ne more in ne zmore izpeljati. Toda dileme so drugje. Janša je s svojimi nebulozami samo druga stran zavožene EU, njene evrokracije in nacionalnih političnih elit. Pred leti smo bili sami žrtev evropskih prisil pri sanaciji bank. Guverner BS je tedaj podobno kot sedaj Janša podrejal državo tujim interesom, žrtvovali smo lastne ljudi na tuj račun. Beda takšnega političnega delovanja je očitna in to je problem.

Politična razmerja in ravnotežja v EU so se v tej pandemiji korenito spremenila. Finančna kriza 2008–2009 je ogrozila ekonomski ustroj EU, zlasti zaradi razkoraka med monetarno in fiskalno unijo, sedanja pa grozi s političnim razcepom. Do usodnega leta 2020 smo povsod razmeroma udobno modrovali o političnem reformiranju EU, kako se morajo bančna in monetarna, fiskalna in socialna unija sčasoma zlepiti v politično. Vmes so EU začeli deliti migrantska kriza, pa brexit, brezglavi Trump, Kitajska s svojo svilno potjo in Rusija z večnim plesom političnih aneksij … Nekakšna enotna EU je postajala vse bolj hiša iz napačno premešanih političnoekonomskih kart, brez geostrateške moči in poti, kako naprej. Združitev Nemčije pred tridesetimi leti je bila poplačana s slabo zlepljeno postsocialistično Evropo. Evro bi jo lahko povezal in socializiral, če bi mu dali suverenost skupnega političnega zadolževanja. Toda to so Nemci prepovedali, Francozi niso imeli moči, Britance pa ni zanimalo. Tako sta pod njeno skupno streho vseskozi tlela ekonomski nacionalizem in politični separatizem.

Pandemijska kriza je globoko zarezala v socialno tkivo starajoče se evropske družbe. Lahkotnost politične mimikrije liberalne demokracije in neoliberalne ekonomike se je razblinila. Ko raste število umirajočih, krizni menedžment ni več blef, sistemske improvizacije in reformno govoričenje pa postajajo groteskni. Države so se sprva glede medicinske pomoči zaprle vase, bruseljska administracija pa se je hitreje in bolje odzvala. Sedemletni proračun je ostal enak, toda z jasnejšo razvojno agendo glede digitalne in zelene prihodnosti. Dobili smo sklad za solidarnostno pomoč in mehanizme delitve, prvič se EU vsaj posredno zadolži v imenu članic. Ekonomski dolg je druga stran političnega zadolževanja in koren prvobitne socializacije tržne družbe. In to pove veliko.

EU je ob pandemijski krizi tako prišla do bistva svoje integracije. V EU so zaščito pravne države razglasili za novo najpomembnejšo skupno vrednoto EU, čeprav gre za sila politično in pravno sila izmuzljivo institucijo. Problem tudi ni nov. Od leta 2014 smo poznali kriterije vrednotenja in imeli preventivni okvir uveljavljanja pravne države. Z njim so članice vsaka zase tudi stopile v EU. Decembra leta 2017 je stekel prvi postopek proti Poljski, 2018 proti Madžarski, do kraja se je zapletlo leta 2020. Madžarska in Poljska sta preprosto blokirali sprejem financiranja EU in pomoči članicam, dokler bodo tekli postopki proti njima. Politične mimikrije je bilo v hipu konec. EU ima pri tem problematične mehanizme sprejemanja in pogojevanja svoje ureditve. Glede pravne države lahko daje mnenja, upa na dialog in govoriči o napredku, sankcij pa njen konstitucionalizem ne more uresničiti. Četudi bi zgodbe prignali do sodnega varstva, se v meddržavnih odnosih lahko malo spremeni. Finančne sankcije so lahko zgolj sredstvo političnega pritiska, zato jih znotraj EU niso uporabili. Vse je bolj politična igra, prava rešitev je zgolj zamenjava oblasti v državah kršiteljicah. To pa je strogo nacionalni in na srečo ne bruseljski problem. Še tako slaba vlada je boljša od zunanje intervencije, kar sicer EU z Natom počne drugod po svetu.

EU danes nima niti moči sankcioniranja in tudi ne načinov izstopa članic, ki ne spoštujejo pravil te skupnosti. Pomanjkanje demokracije je tu dvorezen meč, ki ga enako dobro vihtijo evropski populisti in njeni konstitucionalisti. Za zdaj lahko evrokracija bolj spodbuja kot preprečuje slabo početje držav, bližje ji je odzivanje kot sankcioniranje. Za toliko opevano zgodnje reševanje težav je tako vedno prepozno. Več toliko želene EU pomeni več skupne suverenosti, več sposobnosti za ukrepanje, da se združuje to, kar sodi skupaj. Toda kdo in v imenu koga bo ukrepal?

Pandemijska kriza je razgalila nemoč EU, Janša je zgolj njena groteskna karikatura, ki škodi slovenskim nacionalnim interesom. Zato je kot zapriseženi narodnjak naš in ne evropski problem. Že samo Janševo pismo brez političnega pokritja doma je uzurpacija oblasti, torej v nasprotju s pravno državo. Preboj madžarske in poljske blokade razume kot politično fronto, žene ga politična blodnja, da je on sam država. Toda njegova evropska politična herezija je zgolj sredstvo utrjevanja domače moči v Hobbsovem »kraljestvu mraka«. V močvirju evropskih pravnih pravil se samodržci počutijo kot riba v vodi. Kompromisi so tu nepotrebna ribiška dovoljenja.

Če podob pravne države ni mogoče meriti, jih lahko vsaj primerjamo. In tu vidimo, zakaj so nekateri lahko znosnejši od Janše, čeprav niso toliko boljši, da bi zmogli biti drugačni. Politika je združevanje različnosti, Janši to tudi v tretje ni uspelo. Zato ni dober, temveč slab politik. In to bi končno moralo zadostovati.