Šesti protikrizni paket

dr. Bogomir Kovač

20. 11. 2020  |  Mladina 47  |  Ekonomija

Šesti vladni protikrizni paket sovpada z drugim velikim poslovnim zaprtjem države, splošno karanteno za večino prebivalstva. Hipertrofija vladnih zakonov za omilitev pandemije je obratno sorazmerna z rezultati njenega obvladovanja. To je nedvomno velik politični in strokovni poraz Janševe administracije. Vnovični »lockdown« države prihaja prepozno, posledice so kaotične, dramatične in dokazljive. Slovenija je tokrat zdravstveno na kolenih, ekonomska škoda bo visoka, država je politično razklana in ohromljena. Janševa vladavina se sesuva vase. Vse bolj jo vežeta samo še ekscesno vedenje prvega ministra in politični imaginarij zlovešče pandemije. Most med človečnostjo in ekonomijo je vlada podrla v nekaj mesecih, danes ji zaupa slaba tretjina ljudi. Bitka je za zdaj izgubljena na vseh treh frontah, zdravstveni, ekonomski in politični. Vrstni red dokončnega zloma vladajoče koalicije je samo še vprašanje časa in števila umrlih.

Ekonomski ukrepi ponavljajo stare napake. Prihajajo prepozno, so zapleteni, težko izvedljivi in razmeroma neučinkoviti. Od začetka aprila 2020 je vlada postregla s šestimi protikoronskimi paketi (PKP), povprečno enim na mesec in pol. Kratkoročnost PKP vnaša negotovost in nepredvidljivost, kar je sprto z logiko poslovnega načrtovanja in obvladovanja tveganj. Časovni horizont je najočitnejša šolska napaka ekspertne skupine s profesorjem strateškega menedžmenta na čelu. Druge so žal težje. Protikrizni ukrepi morajo biti legitimni, če želijo uspeti. Socialni kapital je v krizah pomembnejši od finančnega, zaupanje v institucije in politične nosilce je tu ključno. Toda sodelovanje socialnih partnerjev je obratno sorazmerno z novimi paketi ukrepov. Drugi zadeva uresničljivost PKP. Po osmih mesecih ne poznamo njihove učinkovitosti, najbolj prizadete skupine podjetij in ljudi niso poplačane. Horizontalni ukrepi na trgu dela so bili dobri, ciljani in sektorski na trgih blaga in storitev veliko manj, likvidnost deluje, poroštvena shema pač ne. In tretjič, v PKP so natresli vrsto kukavičjih političnih jajc. Tudi šesti paket glede tega ni izjema, od šolstva do kulture. Pandemijska ekonomika je tu zgolj krinka za pokritje drugih političnih interesov.

Šesti paket predpostavlja normalizacijo razmer. Zato vlada v njem podaljšuje in izboljšuje dosedanje ukrepe in dodaja prepotrebni sektorski pristop za najbolj prizadeta področja. Toda sprejetje PKP 6 sovpada z vrhom drugega pandemijskega vala in radikalnim zapiranjem države, storitev, trgovine, šol … Zato spet deluje povsem razglašeno. Največja vladna inovacija v PKP 6 je pokritje fiksnih stroškov po zamotani formuli, ob pogoju poplačila vseh obveznosti do države. Logika ukrepov je tudi tokrat v tem, da prizadetim ljudem in podjetjem čim bolj zagreniš življenje in državo odrešiš plačila. Subvencije bodo dobili redki in kajpada prepozno. Spet naj bi vse popravil novi PKP7 konec leta, ki pa bo bolj delil politične bombone SMC in DeSUS, kot pa pomagal državi in ljudem. Vsi vladni paketi so polni nesmiselnih administrativnih ovir. Zadnjo neumnost so uprizorili s prepovedjo prodaje tehničnega blaga v trgovinah z živili. Takšnih absurdov niso zmogli v socializmu niti komunisti, hkrati pa je debirokratizacija države strateška usmeritev Janševe vlade. Bog se jih usmili!

Seveda so rešitve lahko zelo preproste. Ena od teh je uveljavljanje UTD za socialno ranljive dele prebivalstva, drugo so preproste dvanajstine prihodkov iz leta 2019 za samostojne podjetnike glede na oškodovanje, ki nastane zaradi državnih prepovedi poslovanja in podobno. Princip sta decentralizacija odgovornosti in večja enakost z vidika neposredne socialne pomoči, takojšnje poplačilo in posebno nagrajevanje za ljudi v zdravstvu. Preprosto, solidarnostna ekonomika bi morala biti primarno vodilo vseh PKP. To pa zahteva politiko konsenza, institucionalnega zaupanja in sodelovanja. Politični inženiring Janševe vlade tega ne razume in še manj zmore.

Še večji problem tiči tokrat na zdravstvenem področju, kjer je vladni neuspeh očiten. Ekonomska logika slovitega »lockdowna« tukaj ni v nasprotju z epidemiološko. Če uporabimo splošno zaprtje, potem mora država po njem poseči pravočasno in odločno. Tako najbolj omeji porast okužb in ekonomske stroške ter socialno škodo. To ugotavlja tudi zadnja analiza MDS (WEO, oktober 2020). Hitrejše znižanje širjenja infekcij je ekonomsko boljše od milejših in prepoznih pandemijskih ukrepov. In prav to se je zgodilo v Sloveniji. Janševa vlada je pandemijo razglasila sredi oktobra, strogi »lockdown« pa uvedla mesec kasneje. Če bi te ukrepe izpeljala recimo 12. oktobra, po štirinajstih dneh evidentne rasti okužb, bi danes imeli polovico manj bolnikov s covid-19 v bolnišnicah in skoraj polovico manj mrtvih. Da, zaradi Janševih politikantskih kalkulacij in nesposobnosti bo dodatno umrlo do srede decembra več kot tisoč ljudi. To so strašljivi oportunitetni stroški te vlade. Danes torej žanjemo, kar smo zamudili pred mesecem dni, sedanji ukrepi bodo vidni do božiča. Takšna je epidemiološka logika in toliko šteje politična odgovornost te vlade, žal tudi njene stroke. Zakaj še danes nimamo hitrih testov v domovih za ostarele, bolnišnicah in šolah, zakaj imamo še vedno informacijski kaos pri sledenju pandemij? Nihče ni odstopil zaradi teh smrti in nenačelnih koalicij stroke ter politike. Ne funkcionarji v Krekovem NIJZ, ne strokovnjaki pri Beovićevi, da o ministru Gantarju in drugih ne govorimo.

Število hospitalizacij in mrtvih je v tej družbeni kakofoniji tragično merilo te vlade. Zmedene in zavajajoče PKP za zdaj rešujejo izjemne improvizacije zdravstvenega osebja. Pandemija je dokončno razgalila večno shizofrenost Janševe politike. Cesar je gol, toda celo v njegovem kokošnjaku pri tem nihče več ne uživa.