Talci na ladji političnih norcev

dr. Bogomir Kovač

18. 12. 2020  |  Mladina 51  |  Ekonomija

Dihotomija med zdravstvom in gospodarstvom, dilema zapiranja ali odpiranja poslovnih dejavnosti in načina življenja, je konec decembra 2020 osrednja politična tema države. Spor med zdravstvenim in gospodarskim ministrom je zgolj razpoka v kaotičnem in nesistemskem ravnanju vlade. Janševa vlada pa očitno nima plana B. Epidemiološka kriza je že zdavnaj prerasla v politično, Slovenija plačuje v drugem valu epidemije visok človeški davek. Politični inženiring vlade je doživel neuspeh, serija njenih napak prerašča v tragedijo. Parlamentarna aritmetika onemogoča sankcioniranje politične odgovornosti, pravne nihče ne sproži. Običajno krizni menedžment zahteva zamenjavo vodstvenih ekip in spremembo strategije, politik ter ukrepov. Toda tega za zdaj ni, sistemska entropija pa eksplozivno narašča. Sedanja politična polarizacija v Sloveniji je žal zgolj posledica institucionalnih disfunkcionalnosti države po tridesetih letih. Postali smo žrtve njenega uspeha in talci na ladji političnih norcev.

Po osmih tednih zaprtja javnega življenja je neskladje med želenimi in doseženimi epidemiološkimi cilji ogromno. Vlada je menila, da ji bo v novih razmerah uspelo s staro taktiko iz prvega vala. Ukrepi v drugem valu so bili pomanjkljivi in prepozni, žarišča okužb je toliko, da jih niti ne spremlja in še manj obvladuje. Ko v državi število aktivnih okužb dnevno naraste nad 1500 in vsak dan sprejmemo v bolnišnice 120 novih pacientov, okoli 50 pa jih umre, smo prek zdravstvenih zmožnosti in družbeno sprejemljivih ravnanj. Dinamika epidemije je velika, toda zavita v informacijsko in analitično temo. Brez tega pa ni dobrih politik, težko ocenimo kakovost in učinkovitost ukrepov. Primerljive države so z blažjimi in krajšimi omejitvami uspešnejše (Češka, Slovaška), drugi so učinkovitejši s selektivnim pristopom in z jasnimi ciljanimi ukrepi. Naš pristop je dokazljivo neuspešen. In nihče doslej ni prevzel prave odgovornosti.

Problemi so trije. Še vedno se statistično bolj ukvarjamo s širitvijo okužb kot z analizo obolelih in mrtvih. Zato ne vemo, kje so prava žarišča in kako ukrepati, brez jasnejše slike stopicamo na mestu. Drugič, obvladovanje pandemije je bolj organizacijski in menedžerski kot zgolj zdravstveni in zdravniški problem. Vlada pa je vodilne epidemiologe blokirala in izločila ali pa so odstopili. In na koncu, omejevanje mobilnosti (ukinitev javnega prometa), socialno distanciranje (zapiranje šol) in redčenje (radikalno krčenje storitvenih dejavnosti) delujejo nekonsistentno. Tudi če bi šlo za taktiko pritiskov in popuščanja, diktat delovnega in diktaturo prostega časa, ne vemo, kaj so koristi in škode, kako zamejiti tveganja. Za zdaj imamo ad hoc ocene, da se četrtina ljudi okuži na delovnih mestih, četrtina doma, da so ponovna žarišča domovi za starejše, da je večina okužb med aktivno populacijo zaposlenih. Brezglavi in polovični »lockdown« nadgrajuje zavajajoča komunikacija politikov. Tudi znanost in stroka sta postali del teh manipulacij.

Tudi slovitih pet obarvanih faz sproščanja je normativni blef, poln nelogičnih korakov. Pri enako slabi epidemiološki sliki danes sproščamo del ukrepov, čez slab teden jih bomo spet zaostrili. Včeraj je bilo javno nošenje mask ključno in obvezno, danes ste lahko s primerno distanco brez njih sredi mesta. Trgovine s čevlji in obleko so sedaj odprte, le pomeriti jih ne morete. Prehodi znotraj regij s pametnimi aplikacijami veljajo, toda nimajo vsi enakih možnosti njihove uporabe, in tako v nedogled … Politični inženiring novodobnih vladnih kriptokomunistov je groteska, čakanje na odrešilnega Godota pri politični opoziciji KUL pa tragedija. Priporočeno branje Alana Forda na slovitem pandemijskem kavču nam žal ni v uteho.

Nekaj splošnih lekcij očitno vladajoči politiki in eksperti ne razumejo. Najprej, da so na slabšem države z avtoritarnimi voditelji, ki »realni svet« (najnovejša Janševa sintagma) razumejo po svoje in podcenjujejo socialno kohezivnost in politično empatijo. Probleme imajo tam, kjer vlade niso sposobne voditi koherentnih strategij, kakovost ukrepov pa razjeda politično prodana stroka, zdravniška in ekonomska. Vse to imamo. Za nameček naša protikrizna ekonomika spet temelji na enormnem zadolževanju, vlada ne razume pandemijskih cikličnih šokov in sposobnosti gospodarstva. Ponovimo še enkrat, pri obvladovanju eksternalij pandemijske krize sta ključna medsebojno zaupanje deležnikov in koherentnost politik ter ukrepov. Družbeno odgovornost bi tu morali vezati na politično in to na pravno, od KPK do RS in sodišč. Ekscesnost te vlade je problem pravne države. Na tem bananinem olupku je spodrsnilo Janševim februarja leta 2013. In to je edina možnost te »banane republike« tudi danes.

Toda vmes lahko postorimo marsikaj. Ta pandemija ni zgolj ekonomski problem, temveč zadeva tudi trajnostni razvoj, ne gre zgolj za javno zdravje državljanov, temveč za varnost in zdravje pri delu. EU je covid-19 opredelila tudi z vidika varnosti in zaščite delovnih mest ter delavcev, usmeritve in navodila so jasna in zavezujoča (EU-OSHA). Vlada pri nas na tem področju ni storila veliko, pa bi morala, zaradi transmisije okužb in dolgoročne varnosti delavcev in zdravja državljanov. To velja za zaposlene v domovih za starejše, v zdravstvenih ustanovah, šolstvu in tudi druge, zlasti ranljive skupine. Prilagoditev delovnih mest in zaščita delavcev bi morali biti v tej pandemiji prioriteta vseh deležnikov.

V demokraciji se odgovornost meri s političnimi menjavami, s kontrapunkti štirih avtonomnih delov oblasti in njeno javno kritiko. V tržni ekonomiji zmagujejo bolj konkurenčni in učinkoviti produkti. Preprosto, Slovenija potrebuje novo vladno ekipo in plan B reševanja pandemijske krize. Krizni menedžment menjav je vedno odrešitev in ne potop. Planica 2020 je tu ponudila dober dokaz.