Kurjenje strahu

Bernard Nežmah

19. 2. 2021  |  Mladina 7  |  Pamflet

Brez anket bi hitro našli nacionalni konsenz, da nobena izmed parlamentarnih strank ne bi za želeno formo vladavine postavila avtoritarne demokracije. Ko je kandidat za premiera Karl Erjavec postavil v parlamentu dilemo: ali Janša in avtoritarizem ali Kul in ustavna demokracija, je dobil vsega 40 glasov. Poslanska večina njegove ocene stanja v državi ni podprla.

Značilnost te vložitve nezaupnice v parlamentu je enormna poraba energije. Kul je vsaj štiri mesece intenzivno pripravljal prevzem vlade, medtem ko je identična predkulska koalicija v obliki Šarčeve vlade, ki je imela še podporo SMC, razpadla v enem dnevu in to tako, da Šarčevi partnerji najprej sploh niso vedeli, da se je zgodil odstop premiera in konec njihove vladavine. Šef Desusa je v prejšnjih tednih sklical svoje poslance in jih pozno v noč držal za zaprtimi vrati in nato razglasil, da ga vsi podpirajo. In to je ponovil še dvakrat. Zraven pa se je še parkrat sestal vrh Desusa z enakim sporočilom o poslanski podpori Erjavčevemu mandatarstvu. Ko je naposled prišlo do usodnega parlamentarnega glasovanja, je ta silni angažma h glasovom Levice, SD, SAB in SMC dodal samo še enega.

Kampanjo spremembe definicij posilstva vodi slogan – ne pomeni ne. V politiki vnaprejšnji ne poslanske skupine Desus ni veljal nikoli za ne, ampak je bil deležen serije pritiskov, da bi njihov ne zlomili v da. Zanimivo, osrednjim medijem ta oblika političnega nasilja nikoli ni padla v oči. Seveda politično posiljevanje ni primerljivo s posilstvom, ampak nespoštovanje pravice poslancev, da vztrajajo pri svojih prepričanjih, s tem da se jih dolge popoldneve drži zaprte s predsednikom, ki jim pere možgane, v principu prav tako pripada modelu nesprejetja zavrnitve.

Posebej bizarni primer kršenja človekovih pravic pa je tožba sodnice Urške Klakočar Zupančič, ki je bila zaradi zapisov na račun vlade razrešena vodenja oddelka sodišča. Zdaj toži nekdanjega ministra in sedanjega državnega sekretarja Vinka Gorenaka, ker je na svojem tvitu objavil njene sporne izjave, zapisane na Facebooku. Pravi, da ima pravico v življenju tudi razmišljati in svoje misli zaupati prijateljem. Dejansko, zakaj sodnik, ki je tudi človek, ne bi smel prosto misliti? Toda FB, četudi v zaprti skupini, ni stvar intimne zasebnosti, ampak spada med družbena omrežja, nihče ga ne imenuje za medij intimne izpovedi, kot je denimo pisanje dnevnika ali zasebni klepet med prijatelji. Pravkar poteka proces proti policistom, ki so se pred leti v zasebni skupini FB dogovarjali, kako bodo izvedli alkotest pri ministru Borisu Koprivnikarju. Tožilci in sodišče je doslej stalo na samoumevnem stališču, da vsebine FB niso kraj osebne intime ter so jih zato uporabljali kot dokaz.

Medtem ko so sodnico le hierarhično degradirali, so policiste še pred sodnim razpletom odpustili iz služb. A reč je še bolj sprevržena: od sodnika se pričakuje, da skrbi za vtis nepristranskosti, gospa Urška Klakočar Zupančič pa zahteva, da je njena pravica državljana pred dolžnostmi sodnika.

Spletni medij Politico je pred dnevi objavil članek, v katerem je zapisal, da napadi premierja Janeza Janše na novinarje ustvarjajo ozračje strahu. Pogled, ki ni nov, že več kot leto ga najdemo v dominantnih medijih na Slovenskem, ki pa ga tokrat ne prinašajo kot svojega, ampak kot evropsko ugotovitev. Predsednik vlade Janša se je odzval, češ da je bilo novinarki naročeno, kako naj piše in da naj ne prikaže resnice. Zgrešena izjava, saj govorec pač ne more dokazati, da je bil članek pisan po nareku. Toda iz slovenske perspektive je to irelevantno, pomembnejše je vprašanje, ali vladavina Janše dejansko ustvarja ozračje strahu, zaradi katerega se novinarji in sleherniki ne upajo izrekati kritično o njegovi vladi? Če sledimo Delu, Dnevniku, Večeru, POP TV in nacionalki ne bomo opazili, da je v njihovih prispevkih kritičnost, ki je dominirala ob nastanku njegove koalicije, sedaj upadla. Pred dnevi je denimo Dnevnik tik pred glasovanjem o nezaupnici prinesel na naslovnici stavke: Janša grozi SMC tudi pri agencijah, najprej se je znesel nad vodjo poslanske skupine SMC Slugo, nato pa nad pravosodno ministrico Kozlovičevo in predsednikom državnega zbora Zorčičem. Konflikt med politiki časnik poimenuje s terminoma - groziti in znašati se, ki jih v opisovanju delovanja vlad doslej nismo zaznali, sodita namreč na kriminalne strani, kjer zlikovci grozijo in se znašajo nad žrtvami. Časnik svobodno uporablja metafore kriminala za opis vladajoče politike. Brez kančka strahu.

Še več. Nedavno je tožilka zavrnila kazensko ovadbo zoper državljana, ki je o ministru Alešu Hojsu na družbenih omrežjih zapisal, da je pes, ki ga je treba ubiti. Izjava, ki je prototip sovražnega govora in bi o njej rekli, da je tudi kaznivo dejanje, saj javno poziva k uboju. Toda tožilka ga je zavrgla. V odločbi pravi, da subjektivni občutek ogroženosti ni dovolj, da izjava sama po sebi ni zmožna ustvariti objektivnega strahu za življenje pri ministru. Hkrati pa jo je postaviti v kontekst demonstracij in političnega nasprotovanja vladi, kjer pa uporaba tretje osebe kaže, da ne nakazuje na objektivno uresničljivost in obstoj vtisa de facto realizacije sporne besedne zveze.

Lepo, kadar so tožilci branilci svobode govora, pa naj si bo še tako agresivna, toda ali lahko tako ozračje, ko je dovoljeno o politiku pisati, da je pes, ki ga je treba ubiti, opišemo kot ozračje strahu, ki preti vsem nasprotnikom Janševe koalicije?