Neopažena voda

Bernard Nežmah

12. 3. 2021  |  Mladina 10  |  Pamflet

Zadnjo dekado so mediji napovedovali usodno razpravo o svobodi medijev v Sloveniji v evropskem parlamentu. Potem se je zgodila. Kratka, posamezni razpravljavci so imeli po kakšno minuto, celo manj kot svetniki na sejah v ljubljanskem mestnem svetu. Čas, v katerem ne moreš nič argumentirati, podaš lahko kvečjemu nekaj etiket. In kaj smo izvedeli? To, kar kritiki in zagovorniki vlade sporočajo po slovenskih medijih, so še v krajši formi ponovili v Strasbourgu. Še najbolj bizarno je o dogodku poročala POP TV, ki je evroposlanko SDS Romano Tomc oštela, ker je profesorja s FDV obtožila, da je v svojem evropskem nastopu lagal. In seveda nič o tem, da se je omenjeni pred dnevi opravičil za napako, ker je pomotoma trdil, da so direktorja nacionalke odstavili predčasno. Kaj tviti, veliki mediji so mojstri manipulacije, prinesejo eno dejstvo, izpustijo pa drugo, in učinek je, da je ta, ki opozori na napačna dejstva, prikazan kot obrekovalec.

Če pod pojmom napadi na novinarje običajno stoji slika Janeza Janše, je bila v minulih tednih medijem najbolj neugodna stranka SD. Najprej so novinarju Nove 24 TV prepovedali vstop na tiskovno konferenco stranke, nekaj kasneje pa je občinski vrh Kanala iz vrst SD od nacionalke zahteval, da obravnava za njih sporno poročanje novinarke Mojce Dumančič. V prvem primeru so novinarju onemogočili delo, v drugem so zahtevali od medijske hiše, da svojo poročevalko sankcionira.

Krepko nad tviti JJ, ki z novinarji cinično polemizira, ne onemogoča pa jim, da poročajo, kaj šele, da bi od matičnih medijev zahteval, da ukrepajo zoper njih. A teh potez SD osrednji mediji na štejejo kot napade na medije.

Razprava evropskih parlamentarcev o medijski svobodi v Sloveniji je bila sicer že vnaprej diskreditirana. Kako naj evropski parlament velja za institucijo z moralnim ugledom, ki bo presojala kršenje svobodnega izražanja idej, ko pa je dober dan poprej izglasoval odvzem imunitete trem katalonskim poslancem??????? Tem, s Puigdemontom na čelu, špansko sodstvo preti z dolgoletnimi zapornimi kaznimi, ker so idejo o katalonski neodvisnosti poskusili udejanjiti z referendumom. Slovenska država bi morala takoj postaviti zahvalni spomenik Slobodanu Miloševiću, saj v današnji sestavi parlamenta Evropa ne bi potrdila slovenske neodvisnosti.

Ob vprašanju o medijski krajini v Sloveniji bi bilo vseeno zanimivo povprašati eksperte - te, ki so plačani, da jo spremljajo. Svetovalci, atašeji in veleposlaniki ZDA, Francije, Nemčije etc., katerih ambasade že tri desetletja profesionalno proučujejo medijsko vzdušje na Slovenskem. A to je že slepa pega.

Vmes se je zgodil dogodek, vreden dobre pol milijarde, ki pa so ga mediji preprosto izpustili - konkurz na javnem razpisu za Drugi tir. Seveda so vsi poročali, da je zmagal Kolektor, nekateri so dodali, kako je dobro, da je dobil delo slovenski gradbinec, a hkrati bagatelizirali okoliščine. Da je na enem razpisu oddal vlogo le Kolektor, na drugem pa ob njem še Strabag. Zakaj so podjetja, ki živijo od takih poslov, odstopila? Turški Cengiz je pojasnil plastično: za vsoto, določeno v razpisu in v predvidenem času, takšnih del ni mogoče izpeljati.

In kaj je porekel predsednik izborne komisije? Da bodo vse mogoče naknadne anekse strogo proučili. Se pravi, vnaprej je kot realno predstavil podražitev del!

Kakšen razpis pa je to, ko se večina pretendentov, ne prijavi, ker računa s tem, da je zakoličena cena dokončna, domači pa pristopi, ker ve, da bodo ceno poljubno napihovali. Kar na koncu znese več, kot bi bil račun tujih firm. Je takoj poskočil šef računskega sodišča Tomaž Vesel, ki je pol leta preiskoval nekaj desetmilijonske posle nabave zaščitne opreme pri epidemiji??? Tu gre za desetkrat večjo vsoto in že vnaprej je javni razpis postavljen kot farsa. Dobesedno, pri dosedanjih obrobnih delih v zadevi Drugi tir je Kolektor sistematično zahteval aneks na aneks.

A osrednje medije bolj zanima količina Janševih tvitov od kravje kupčije leta.

Vlada pripravlja zakon o vodah, ki po mnenjih prof. Metode Dodič Fikfak in Uroša Macerla, izrečenih na tiskovni konferenci, pomeni odprta vrata za večja onesnaženja pitne vode. V poplavi ekoloških samooklicancev, ki po potrebi kdaj podpišejo kakšen apel, sta zdravnica in vodja Eko-Kroga dva najbolj kredibilna, saj s svojim angažmajem, ki ne sega v politikantstvo, iz zadeve v zadevo iz leta v leto jasno izražata svoje misli o nevarnostih uničevanja zdravja in narave. In kako sta njuno tiskovno konferenco prenesli osrednji televizijski hiši? POP TV o njej v dnevniku ni poročala, nacionalka pa je poročilu dodala še prispevek v Odmevih, kjer je Macerlu skupaj z vladnim antagonistom namenila 9 minutk. A tu ni osrednji negativec minister Andrej Vizjak, ki se je v parlamentu trudil pojasniti razloge za zakonske spremembe. Ključni so mediji. Ti namreč ne dajo možnosti vladi, da podrobno predstavi svoje plane, in je potem v daljših oddajah ne soočijo točko po točko z okoljskimi in zdravstvenimi zadržki. Šele poglobljena javna razprava o konkretnih primerih skozi velike medije bi omogočila racionalno presojo, kakšna je realnost danes in kaj bi prinesle zakonske spremembe. Katastrofa je namreč že sedanjost, v kateri se ob dosedanji zakonodaji lahkotno dogajajo okoljska uničenja na Vrhniki, v Kanalu, pred leti v Trbovljah, čez leta v ljubljanskem vodnem viru, očitno v Moravčah in premnogih krajih, o katerih pa nam niti ne poročajo. Kaj ko bi nacionalka enako količino časa kot temi SDS napada medije namenila predlogu zakona o vodah?