Pred tretjim valom

dr. Bogomir Kovač

26. 3. 2021  |  Mladina 12  |  Ekonomija

Pandemija covid-19 očitno prinaša po letu dni tretji val, morda manj usoden zaradi cepiv in začetega cepljenja. Svetovna proizvodnja in delitev cepiv sta postala hiter obet za množično rešitev, toda dejansko prinašata nove zaplete. EU je sredi cepilnega kaosa, čeprav je evropska komisija želela s cepivi dokazati sposobnost, učinkovitost in solidarnost svojega delovanja. Toda zalomilo se je skoraj povsod, zato vse bolj prevladuje nacionalna cepilna histerija. Ni mogoče cepiti vseh in tudi ne hitro, izbira pa je vedno travmatično političnoekonomsko opravilo. Različnih trilem je veliko, sprenevedanja pa še več. Cepivo za ljudi in ne za dobičke, cepljenje kot reševanje družbe in ne kot sredstvo političnih bojev. Slovenija postaja dober primer teh dilem in zablod. Cepljenje se tudi tu sprevrača v politični obračun in ne v pot obvladovanja krize.

Izhodiščno spoznanje je frustrirajoče. Od maja 2020 smo živeli v prepričanju, da je v Ženevi pod okriljem organizacij UNAIDS in Oxfam več kot 140 svetovnim voditeljem in strokovnjakom uspelo zastaviti temeljne cilje glede cepiv in globalnega cepljenja. Pomembne reči so bile v igri, od znanstvenega sodelovanja do skupne proizvodnje in pravične distribucije. Zdravilo naj bo dostopno vsem, kjerkoli in najhitreje, kar je mogoče. Nenadoma se je zdelo, da sebičnost in pohlep izgubljata moč, da se svet združuje na novih netržnih načelih. Helen Clark, nekdanja novozelandska premierka (1999–2008), je vse skupaj preprosto povzela. Cepivo ne pripada nikomur in vendar vsem glede na zdravstvene potrebe in ne moč lastnine in kapitala. Zdravje vsakega je pač odvisno od vseh, pomeni univerzalno javno dobro, cepivo je zato nekakšna splošna družbena lastnina. Če smo to želeli ali ne, covid-19 nas je pripeljal do meja globalnega socializma 21. stoletja.

Toda to je danes zgolj spomin za vnovičen opomin. Pozno jeseni so ZDA in EU že preferirale lastne farmacevtske proizvode, Rusija in Kitajska pa svoje. Medsebojnega priznavanja razvoja, licenciranja in registracije ni bilo več, cepivo je postalo del geopolitike. Evropska agencija EMA je »domači« strokovni, tržni in politični filter, prek katerega vzhodna zdravila ne morejo. Na drugi strani ruska in kitajska vlada ob nizki lastni precepljenosti prebivalstva ponujata proizvodnjo in distribucijo cepiv v sedemdesetih državah sveta. Zahod se je glede tega sebično zaprl, vzhod strateško odprl. Toda eno so politična pričakovanja, drugo ekonomske možnosti.

Če želite precepiti 60 odstotkov svetovne populacije, potrebujete osem milijard odmerkov, do pozne jeseni, ko bi se morali cepiti znova zaradi novih sevov. Toda ponudba cepiv ne more slediti povpraševanju, tudi logistika cepljenja postaja visoka ovira. In tu so še podaljšani stroški pandemije, pa problem financiranja. Po najbolj optimističnem scenariju glede precepljenosti nas bo v letu 2021 pandemija stala na svetovni ravni okoli 3800 milijard dolarjev. Zato so ekonomska pričakovanja o hitri cepilni odrešitvi iluzija, politične obljube pa prevara.

EU je glede cepiv hotela obrniti list. Centralizirala je naročila in pogodbe, določila pravila distribucije, izvedbo cepljenja pa je po principu subsidiarnosti prepustila članicam. Seveda se je hitro zataknilo na vseh področjih, nekaj zaradi birokracije, pa tudi nesposobnosti članic. EU je začela omejevati »izvoz« cepiv, farmacevtska podjetja so prodajala drugim po višjih cenah, tiha trgovina z odobrenimi kvotami odmerkov je zacvetela med članicami. Potem je skupina upornih držav z Madžarsko na čelu začela kupovati sporna kitajska in ruska cepiva in cepilni polom je bil tu. Dileme logistike cepljenja so postavile v ospredje hitrost ali sistematičnost cepljenja, slediti ogroženim skupinam ali epidemiološkim semaforjem, naj prevlada egalitarna ali liberalistična logika … Ko izbiramo v zmešnjavi preferenc, se vedno znajdemo v nerešljivih trilemah racionalnih in pravičnih izbir. Zato je vse manj zaupanja v cepiva in cepljenje.

Slovenija je decembra očitno zavozila pri možni nabavi dodatnih cepiv, težave s cepljenjem spremljajo informacijski kaos, nejasna navodila, zmeda pa je vse večja. Decentralizacija je tu edina možnost, odgovornost prave izbire morajo imeti zdravniki na osnovni ravni. Toda večna improvizacija in izogibanje odgovornosti sta žal stalnici te vlade, pa še nepogrešljiva akterja sta ista, Kacin in Janšev kabinet. Ker cepivo vsaj blaži epidemijo, štejeta čas in učinkovitost cepljenja. Zato so zapleti in oportunitetni stroški sedaj moralno še bolj sporni in dražji kot lani ob prvem valu. In ko cepljenje več kot zgledno uredijo v Kočevju, to ni primer dobre prakse temveč eksces. Kaj torej storiti pred durmi tretjega vala?

Slovenija ima tri alternative, kratek in oster »lockdown«, sprotno prilagajanje zapiranja in odpiranja regij in dejavnosti ali pa sporno strategijo drugega vala. Lahko bi posegli po izraelskem in britanskem receptu prvega cepljenja čim širše populacije, lahko gremo v nabavo novih odmerkov, skušamo povečati zaupanje ljudi in odpraviti največje neumnosti glede gibanja, certificiranja in nadomestil. Cepljenje v tem hipu zgolj delno znižuje pritisk na bolnišnice, zmanjšuje število žrtev, ne pa tudi okuženih. Zato potrebujemo model življenja z virusom, kljub pričakovani precepljenosti. Cepljenje bolj pomaga pri omejevanju stroškov, hitreje se lahko država odpre za javno življenje. Bo Janša tukaj sledil Orbánu, bomo več cepili v epidemiološko ogroženih pokrajinah, morda uvedli socialne kriterije ali pa na koncu izbrali loterijski način izbire ljudi po načelu enakosti …

Po letu dni na obzorju ni videti normalizacije življenja. Pandemija se v valovih širi in poglablja, cepiva in precepljenost izgubljajo magičnost odrešitve. Neznank je veliko, znanih modrosti pa malo. Če nisi cepljen, si pač cepec. Izbira je svobodna in naša.