Bidnov paket

dr. Bogomir Kovač

9. 4. 2021  |  Mladina 14  |  Ekonomija

Marca so v ZDA sprejeli Bidnov načrt za obnovo, po obsegu in namenu je podoben evropskemu nekaj mesecev pred tem. ZDA se z njim vračajo na domače in globalno prizorišče z novim ekonomskim zagonom in političnimi ambicijami. Toda v ozadju največjih fiskalnih reševalnih paketov v ekonomski zgodovini stoji nova fiskalna kriza držav. Dolžniška ekonomija se povsod nevarno poglablja, politične in poslovne elite ponujajo tvegane razvojne in poslovne rešitve, brez pravih fiskalnih in finančnih omejitev. ZDA in EU so dober primer te lahkotnosti sprememb pandemijske ekonomike. Dobra stran reševanja krize sta novi socialna in razvojna vizija, slaba pa neučinkovitost upravljanja in višji dolgovi. Restrukturiranje je bolj restavriranje sistema kot njegovo dejansko spreminjanje.

Sedanjo protikrizno politiko povsod poganja podobna agenda. Velikanske fiskalne spodbude držav in poplave likvidnosti centralnih bank naj bi omehčale pandemijski padec rasti in omogočile hitro vrnitev v novo normalnost. Toda to upanje je na trhlih nogah. Vrnitev ne bo niti hitra niti tako preprosto bolj »zelena« in »digitalizirana«, ostali pa bodo problemi velikih finančnih dolgov, novih socialnih neenakosti in neznosnega političnega inženiringa. Makroekonomsko je danes jasno, da potrebujemo potrošnjo in pomoč na vseh ravneh, toda reševanje pandemijskega loma nas vodi v usodno dolžniško krizo. Lani je svet pridelal 12.000 milijard dolarjev novih dolgov, devet desetin v razvitem svetu (IIF, 2021), toda globalno bo največje breme spet nosil manj razviti svet. Ali umirate zaradi virusa ali bede, zdravstvene ali ekonomske krize, je na koncu vseeno. Vedno štejejo življenja in kakovost preživetja, enih in drugih, nas in onih.

ZDA so dober primer teh dilem. Bidnov reševalni ekonomski paket (ARPA 2021) v vrednosti 1900 milijard USD je bil sprejet pred mesecem dni in pomeni prvo predsednikovo politično zmago. Demokrati so ob tem poudarjali njegove socialno keynesijanske komponente, povsem drugačne od Trumpovega pristopa (2017), ki je temeljil na znižanju davkov za bogate in korporacije. Nasprotno pa ga republikanci označujejo kot parado levičarskega populizma, ki ZDA vodi v evropski socializem, potratno socialno državo odpustkov in neučinkovitega javnega servisa. Dejansko je ARPA predvsem socialni projekt, vključuje neposredno socialno in zdravstveno pomoč revnejšim davkoplačevalcem in brezposelnim, loteva se študentskih dolgov, minimalne plače … Finančna konstrukcija velikih postavk je znana, podrobnosti manj, o učinkih lahko zgolj ugibamo. Tako bo 750 milijard namenjenih financiranju držav, 600 dobijo neposredno državljani, 400 revne družine, mala podjetja 150 milijard dolarjev. Multiplikatorji bodo te učinke porabe povečali, toda nihče ne ve, kolikšna bo dejanska poraba in kako uspešne bodo investicije. Negotovost je velika in drugačna kot ob običajnih krizah.

Pred štiridesetimi leti je Paul Volcker na čelu ameriške centralne banke onemogočil stagflacijo, toda cena stabilizacije cen in večje gospodarske rasti sta bila poglabljanje neenakosti in vzpon finančnega kapitalizma. Danes je fokus sprememb drugje, v pomoči revnim, povečanju zaposlenosti, dodatnih infrastrukturnih investicijah, nekaj dobijo zvezne države, več lokalne ravni, pa šole in zdravstvo, posebno mesto imajo ukrepi proti pandemiji. Finančno ministrstvo (CBO) predvideva, da naj bi učinki paketa povrnili ZDA na predkrizno raven do leta 2023. Toda problem ni velikost reševalnega paketa, temveč njegova dolgoročna vzdržnost, koliko bodo njegove postavke spodbudile dolgoročno prestrukturiranje in rast ameriškega gospodarstva, koliko sistemskih rešitev za odpravo neenakosti prinaša, kako in kdo bo v prihodnje poravnal sedanje zadolževanje. Na ta vprašanja administracija nima odgovorov.

Bidnov paket ni namenjen zgolj sanaciji krize, temveč transformaciji gospodarstva in družbe. V tem je po Rooseveltovem New Dealu in grotesknih Trumpovih zdrsih edinstven. Denar preprosto po pol stoletja ni namenjen bogatim in korporacijam, temveč revnim in perifernim skupnostim. Toda med kratkoročnimi ukrepi in dolgoročnimi učinki ni preproste poti. Eno so politične kalkulacije, drugo ekonomska logika. Tista o možnem pregrevanju gospodarstva (Summers) ni realna, ona druga o prikritem oportunizmu rasti je ideološka (Blinder). Biden ponuja socialni reinženiring, toda njegova vrnitev h globalni hegemoniji ZDA (»America is back«) ne obeta pokopa neoliberalizma. Vemo, veliki zmagovalci leta 2020 so Amazon, Google, Netflix …, toda podjetniški dobički so nižji za tretjino, petina od 3000 največjih delniških družb zaradi prezadolženosti ne more poravnati obveznosti. Hkrati je zadolženost javnega sektorja lani presegla 100 odstotkov BDP, primanjkljaj bo letos 10,3 odstotka BDP. Ko BDP raste počasneje od zadolževanja države, podjetja ne želijo investirati kljub ničelni ceni kapitala, potrošniki pa varčujejo bolj, kot trošijo, se zgodba konča. Ostanejo zgolj ekonomske iluzije in politična sprenevedanja.

Evropski paket obnove ima podobne lastnosti in ambicije, le njegovo financiranje je še bolj nejasno. EU je prevzela del dolgov, pomoč se ne šteje kot fiskalna obremenitev držav, toda nihče ne ve, kakšna bo usoda zadolženih članic jutri. Nemčija kot vedno zahteva odgovorno zadolževanje, Francija splošno pokritje EU, Italija z Draghijem pričakuje brezplačno pomoč … Janševa vlada tod vidi plosko Zemljo, ki jo je Bog posebej zanj obdaril s pandemijo, da lahko počne in financira vse, kar hoče, zlasti za svoje. Streznitev te ohole pijanosti bo prišla leta 2022, najkasneje 2023. In takrat bo za državo prepozno, kot je bilo leta 2011.

Ameriški mit je mrtev, toda pogrebi imperijev so vedno dragi. Trump je pomenil konec ZDA, Biden oznanja ponovni začetek. Izbira je jasna, ni pa prijetna. Tako v ZDA kot pri nas.