Ameriška vrnitev v prihodnost

dr. Bogomir Kovač

16. 4. 2021  |  Mladina 15  |  Ekonomija

Minimalna davčna stopnja na globalni ravni je stara ideja obdavčitve dobičkov korporacij v novi preobleki. Pomeni del Bidnovega obračuna s Trumpovo davčno dediščino, pomeni vrnitev ZDA kot urejevalke svetovne ureditve. Kar koristi ZDA, mora biti dobro tudi za druge. Davčna konkurenca je bila včeraj zaželena, jutri morda ne bo več dovoljena. Namesto tekmovanja z davki in dobički bi morali staviti na trajnostni razvoj in kakovost človeškega in socialnega kapitala. Minimalno obdavčenje dobičkov na svetovni ravni je tu enako pomembno kot zavzemanje za minimalne plače. Oboje zahteva mednarodno sodelovanje in globalni pristop, le politična agenda je različna. Enkrat gre za interese kapitala, drugič dela. Šele njuno povezovanje omogoča pravičnejše spremembe za vse, bogate in revne, razvite in manj razvite. Toda ali je to dejanski cilj ZDA in tudi EU?

Ameriški finančni paket oživljanja gospodarstva vključuje tudi davčno reformo, ki opušča Trumpov davčni zakon iz leta 2017. Namesto znižanja davkov na kapital se obeta njihovo povišanje, z višjo davčno stopnjo, manj olajšavami in drugačnim načinom obdavčevanja v drugih državah. Doslej so mednarodna podjetja davke izračunavala na temelju skupnega svetovnega dobička, plačala pa so jih šele ob prenosu dobičkov v ZDA. Toda vodstva podjetij so globalizacijo izkoristila za izogibanje davkom. Posle so selili v države z nizkimi davki, prek transfernih cen so optimizirali obdavčitve podjetij, delitev dobičkov pa so prilagodili svojim in korporacijskim interesom. Države so tekmovale med seboj z znižanji davkov, poslovneži v davčnih izogibanjih. Pred leti so panamski dokumenti razkrili v davčnih oazah popoln kolaps sistemskega obdavčenja kapitala razvitih držav. Pod črto, razbremenitev kapitala je v zadnjih petdesetih letih neprimerljivo večja, kot so socialni transferji za revne ljudi. Socialna država je očitno vse bolj politična mimikrija in ne ekonomsko zdravilo sodobnega kapitalizma.

Sodobne države temeljijo svoj gospodarski razvoj na kreditni ekonomiki in davčnih ugodnostih. Tu ni nobenega sprenevedanja. Američani imajo svoj »offshore« v svojem Delawaru in Nevadi, pa bližnji Panami in na Karibih, EU se ponaša z Luksemburgom, Irsko, Nizozemsko ... Tudi sloviti »filantropski kapitalizem«, kjer bogataši, kot so Gates, Zuckerman ali pa Soros financirajo dobrodelne projekte, so bolj izogibanje davkov kot pomoč drugim. Tako je za 400 najbogatejših ameriških milijarderjev efektivna stopnja obdavčitve nekaj nad 20 odstotkov in je nižja od obdavčitve ljudi, ki imajo do 75.000 dolarjev letnega dohodka. Siromašni torej plačujejo relativno precej več kot bogati, potrošnja doma je lažje obdavčljiva kot finančni kapital v tujini. Davčni sistem podpira lokalno in globalno neenakost. Ekonomista Zucman in Saez sta leta 2019 to preprosto imenovala »triumf nepravičnosti«, v ZDA in drugod.

V sedanji pandemijski krizi so postali novi davčni viri pomembno političnoekonomsko vprašanje. Seveda, lažje obdavčite kapital korporacij kot ljudi, bolje je pritisk izvajati na globalni ravni kot doma. Davčni sistemi so državni izum, sodobni finančni kapitalizem in mednarodni posli pa so globalno in davčno težko obvladljivi. Keynes je razmišljal o obdavčenju finančnih transakcij med obema svetovnima vojnama, nobelovec Tobin predlaga poseben davek leta 1978, danes so za globalno obdavčenje korporacij pri OECD, MDS in celo v ZDA. Toda zgodba je nomotehnično in politično sila zahtevna in težavna. Zahteva najprej globalni politični sporazum, meddržavno davčno poravnavo in primerljivo komercialno računovodstvo pri zajemanju davčnih osnov. Davčni sistemi in politike so med državami različni in razdrobljeni. V 233 davčnih jurisdikcijah je povprečna stopnja danes 22,6 odstotka, pada pa od leta 1980. Efektivna obdavčitev globalnih dobičkov je v ZDA skoraj polovico nižja od domače. Zato Bidnova administracija z energično J. Yellen na čelu predlaga poračune med doseženimi obdavčitvami doma in v tujini, minimalna globalna stopnja je merilo, pod katero obdavčitev ne more. To naj bi končalo nesmiselno davčno konkurenco držav in problematično zniževanje davčnih stopenj povsod po svetu. Seveda, mednarodna obdavčitev je lahko izstopna in vstopna, izravnave gredo od spodaj navzgor ali pa nasprotno. Če bi minimalno globalno stopnjo pripeljali na 21 odstotkov (predlog ZDA) in ne 15 odstotkov (OECD) ali 10 odstotkov v davčno ugodnejših državah, bi države pobrale več davkov, posli bi se morda vrnili domov. Za biznis je pomembno, da so vsi na skupni ladji.

Toda še pomembneje bi bilo, če bi podobne pobude sprejeli tudi za minimalno plačo. Tudi delo zahteva minimalno raven zaščite in preprečevanje zlorab. Fiskalna reforma držav zahteva oboje globalnih premikov, davčna pravičnost je druga stran socialne, davki so vedno bili mehanizem prerazdeljevanja. EU je leta 2017 zastavila steber socialnih pravic, ideja minimalne plače je podobni oni pri davkih. Vsak delavec v EU naj bi dobil primerno plačilo, čeprav so plačni sistemi in ravni plač različne, neenakosti pa povsod naraščajo. Minimalna plača je v letu 2020 v Bolgariji 312 evrov, v Luksemburgu 2142, torej sedemkrat večja, toda glede na kupno moč so razlike prepolovljene, razmerja so ena proti tri. Tudi tu gre za skupni imenovalec, recimo 60 odstotkov povprečne plače v državi, in od tod dalje se potem gradijo plačni sistemi in izravnavajo razlike. Tu tudi ni pomembna zgolj nominalna višina, temveč vsebina, delovne razmere, enakopravnost spolov, socialna zaščita ...

ZDA so spet spoznale, da za močno državo in vzdržno ekonomijo potrebujejo globalno sodelovanje. Minimalni globalni davki in plače so njeno geostrateško orodje proti Kitajski. Če koristijo doma, toliko bolje, če ne škodujejo zaveznikom (EU), tudi ni slabo. Takšna je ameriška vrnitev v prihodnost.