Nevidne klofute

Bernard Nežmah

11. 6. 2021  |  Mladina 23  |  Pamflet

Francoski predsednik Emmanuel Macron je nič hudega sluteč prišel na lokalni shod, kjer pa mu je nezadovoljni državljan primazal klofuto. Le Monde in l’OBS sta zadevo pokazala iz dveh perspektiv: kot naraščanje nasilja kot oblike izražanja političnih mnenj in kot naraščajočo nejevoljo nasprotnikov arogantnega predsednika. Ob tem človek pomisli na jugoslovanski partijski režim, kjer se seveda nikoli ni primerilo, da bi maršalu Titu na sprehodu denimo po ljubljanskih ulicah nekdo namesto cvetja prisolil zaušnico. Ljudski glas še danes pravi, da bi ga takoj ubili. Razumljivo: ko je legendarni nadškof Franc Perko še kot mladenič pripovedoval vic o Titovi ladji Galeb, so ga obsodili na pet let zapora. To je bil čas demokratičnega socializma.

Vladajoči stranki SDS in NSi sta v parlamentu zahtevali razpravo o protiustavnem delovanju stranke Levica, ki v programu napoveduje preobrazbo države v demokratični socializem. Pod tem pojmom poznamo državne režime v Severni Koreji, nekoč pa na Poljskem in vzhodni Evropi, vključno z Jugoslavijo. Če stranka načrtuje restavracijo nekdanjega partijskega režima, četudi v bolj humani podobi, je stvar nevarna revolucija, ki bi pometla s sodobnimi svoboščinami. Toda Levica v programu ne navaja natančnih vsebin, kaj zanjo pomeni demokratični socializem, zatorej je pač ni obsoditi za vsebine, ki jih ne navaja. Res se stranka zavzema za ukinitev državnega sofinanciranja zasebnih šol, kar je protiustavna zahteva, vendar pripominja, da bo prej skušala spremeniti zdajšnji člen ustave. Želeti si spremeniti ustavo je pač demokratična pravica, pa nam je njena vsebina všeč ali ne. Pravzaprav škoda, da Levica ni podprla razprave v parlamentu, saj bi imela priložnost, da popularizira svoj program. Ta je marsikje, zlasti v točkah o izkoriščanju delavcev, dobrodošla skrb za socialno pravičnost.

Nedavno se je odzvala s protestom zoper suženjsko izkoriščanje delovne sile, potem ko so televizije pokazale posnetek o gradnji kampusa v Orehku pri Postojni, v katerem bi bili turški delavci zaprti in ne bi hodili naokoli in motili domačine. Svoje puščice je takoj uperila v lokalnega župana, ki je temu prikimaval, ter še bolj proti vladi, kot odgovorni za tak status tujih delavcev. Vsebinsko jih človek povsem podpira, toda merijo v napačno tarčo. Najbolj odgovorni akter je namreč podjetje Kolektor, ki od države prejema investicijski denar in je torej odgovoren, da spoštuje zakonodajo in poskrbi za pravice zaposlenih, četudi jih formalno vodi turški podizvajalec. Pričakovati bi bilo, da v preliminarni fazi Levica ostri napad usmeri zoper Kolektor in ne zoper vlado. Kot če bi namesto v podjetnika, ki je kontaminiral vodni vir, na pranger kritike pribili vlado, ki te rabote ni prej preprečila!??

Po Medvodah in številnih občinah so te dni sprejemali participatorni proračun tudi v Škofji Loki. In Levica ima v svojem programu njegovo uveljavljanje kot obliko ljudskega odločanja. Ni kaj, zgledna gesta demokratičnosti. A v Ljubljani vlada mož, ki je strikten nasprotnik ideje, da bi o investicijah v mestu odločali meščani na lokalnih referendumih. Še več, župan Zoran Janković pravi, da on že vsa leta uvaja participatorni proračun, ko povabi ljudstvo, da mu napiše predloge, potem pa on odloči, kateri bodo izbrani. In kako zoper njegovo samovoljno odreagira Levica v Ljubljani? Je priredila vsaj kak protestni shod v podporo svoji programski ideji???

V senci referenduma o vodi se je pri Hočah zgodila ekološka katastrofa, ko so šoferji neznanih kamionov razlili 200 kubičnih metrov komunalnega blata pri Hočah, ki zdaj se pretaka v potok in vodne vire. Naj zmaga Vizjakov ali prejšnji zakon, oba sta brezzoba. Ko je pred časom podjetnik stresel podobno blato na Krasu in so ga celo prijeli, je bil strošek sanacije, ki jo je plačal, 32 tisoč evrov, medtem ko je za prevzem blata poprej dobil 48 tisočakov. Finančno se metanje komunalnega blata naokoli dobesedno izplača. Pač v situaciji, ko za okoljski kriminal ni drakonskih finančnih in zapornih kazni.

Afera tedna je sicer javni nastop predsednika računskega sodišča Tomaža Vesela, ki je skupaj z vodji nekaterih nadzorstvenih institucij objavil, da politiki izvajajo nanje strahotne pritiske. Kaj se je torej zgodilo, česar državljani ne vemo? Gospod Vesel, ki se kot računski sodnik ukvarja z natančnimi številkami in konkretnimi primeri, je tokrat izpostavil pisanje nekaterih medijev in družabnih omrežij nasploh. Pri čemer je zanimivo, da ni poanta to, da bi dela nadzorstvenih institucij ne smeli kritizirati, ampak v strahotnem tonu. Pri čemer del medijev imenuje kar tovarne zla. Kako je mogoče njegovo izjavo pretehtati, ko pa postreže z amorfnim zlom brez navedbe konkretnih primerov, in zato o konkretnih vsebinah sploh ne moremo razmišljati? Lahko le apriori sprejmemo njegov pogled ali pa ga zavrnemo. Torej politična gesta v čisti obliki.

Se je pa v zadevi delegiranih tožilcev dogodilo nenavadno dejstvo. Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) je postregel z nekaj številkami. Na Madžarskem so med letoma 2015-2019 odkrili nepravilnosti pri 3,93 odstotka evropskih izplačil, mnogokrat nad evropskim povprečjem, ki zanaša 0,36 odstotka. In kolikšna je številka v Sloveniji? Verjeli ali ne – vsega 0,15 odstotka, kar jo uvršča v najbolj zgledni del EU, v katerem sicer prednjačijo Danci, Švedi in Irci s številko 0,0. Te države niti ne sodelujejo v evropskem tožilstvu. Torej za zgledno Slovenijo sploh ni fatalno, kdaj pošlje delegirane tožilce v evropski urad, ko pa pravijo, da njen pravosodni aparat deluje odlično oziroma je dežela primer splošne poštenosti.