Nevarna črpanja

Bernard Nežmah

4. 6. 2021  |  Mladina 22  |  Pamflet

Petkovim protestom je priznati odlično scenografijo in prikupne oblike pouličnega gledališča. Zadnji zbor so veliki mediji zabeležili kot več deset tisoč glavo množico, organizatorji protestov so navajali celo število 40 tisoč. Policija, ki ima največ izkušenj in vedenj o ocenjevanju velikosti množice, pa je objavila, da je bilo zbranih približno 15 tisoč demonstrantov. Številke same po sebi resda niso usodne, ampak časopis Delo jih je uporabil za naslovni tekst - Glas ljudstva: gremo na volitve.

Implikacija, ki privilegira ulično glasnost proti molčečim državljanom. Glas protestnika pač ne more šteti več od glasu molčečega. V parlamentarni demokraciji so volitve na štiri leta, ali pa tedaj, ko poslanska večina sklene, da predčasno konča svoj mandat. Volitve niso televizijski show, kjer dnevni glasovi navdušencev odločajo o usodi akterjev.

Zadnji teden je sicer medije preplavil termin – delegirani tožilci. Ker je vlada razveljavila razpis in sklenila, da objavi novega, v katerem naj bo vsaj šest kandidatov za dve mesti, se je odzval tožilski vrh, opozicijske stranke, največji dnevni mediji, številni pravniki in tudi evropski komisar za pravosodje. Vsi z istim tenorjem, da je to nedopustno. Državna televizija je nedavno oklestila, po mnenju nekaterih – cenzurirala, pogovor z izraelskim veleposlanikom Eyalom Selo. Argument, ki smo ga slišali, je bila težnja po objektivnem poročanju, da v konfliktu izraelske in palestinske strani prinesejo informacije obeh vpletenih strani. Nekaj dni potem so v Odmevih gostili pravnika Matjaža Nahtigala, ki je ostro kritiziral vladno zavrnitev predlaganih tožilcev, toda ob njem nismo slišali besed, ki bi pojasnjevale vladne razloge za tako odločitev. Bila je oddaja z enim gostom, ki je med drugim ocenil, da demokracija pri nas umira po majhnih korakih in da demokracija lahko umre enkrat za zmeraj in nepovratno. Plastična prispodoba lirika, ne pa racionalna presoja. Konec koncev je demokracija na Slovenskem s prihodom Titove armade umrla za pol stoletja, vmes ni nič kazalo, da kdaj spet oživi, a je po letu 1990 spet zacvetela. Sicer pa tudi zloglasni Tretji rajh ni za zmeraj pogubil nemško demokracijo. Zgodovina nam vseskozi dokazuje nasprotno, da nobena diktatura ne noben sistem nista večna.

A zgodba z delegiranimi tožilci ima še eno napako. Po prikazu medijev je gledalcu/ bralcu v minuti jasno, kdo je dober in kdo slab. Nobene dileme, nikakršnega razmišljanja. Najprej bi pričakovali, da bi izvedeli kaj o Švedski in drugih državah, ki so sklenile, da sploh ne bodo delegirale svojih tožilcev. Kaj jih je pri tem vodilo? No, niti ni treba iti tako daleč. Če je argument za delegirane tožilce vzpostavitev kontrole nad zlorabami evropskih novcev, se je vprašati, kako so slovenski tožilci doslej obravnavali goljufije na škodo Evropske unije. Od leta 2014 teče postopek zoper župana Zorana Jankovića, politika SAB Romana Jakiča in tovarišijo, da so s projektom Stožice zlorabili evropsko pomoč.

Enajst let od dejanja in sedem let od sodnega postopka, a zadeva še ni dočakala prve sodbe. Je torej ideja, da bo novi evropski tožilski red reagiral na zlorabe po letu 2032??

Evropska sredstva so na Slovenskem že dolgo predstavljena skozi metaforo črpanje sredstev, kar predpostavlja sistem spretnosti, kako projekt zaviješ v takšno formo, da jo požegnajo bruseljski birokrati. Ljubljanski župan je tu velemojster, v imenu ureditve kolesarskih stez predelujejo velike vpadnice od Dunajske, Tržaške, Drenikove etc., kjer pa je rezultat s stališča kolesarjev bolj ali manj identičen staremu, predvsem pa kolesarski moment zavzema manj kot desetino stroškov. Ampak vzemimo še bolj nazoren zgled. Po letu 2014 so asfaltirali parkirišče P+R na Dolgem mostu v vrednosti poltretjega milijona, od katerih sta bila dva evropska. Cena enega parkirnega mesta je znesla 17 tisočakov, medtem ko so istočasno v Domžalah zgradili garažno hišo v vrednosti 10 tisočakov na parkirišče. Asfaltiranje enega ljubljanskega parkirišča je še enkrat dražje kot eno mesto v monumentalni garažni hiši. O tem primeru je ta rubrika pisala že leta 2014 in pozvala tožilstvo, da ubrani zlorabo evropskih sredstev. Zgodilo si ni kajpak nič.

Ob temi delegirani tožilci bi pričakovali poročila tožilstva, kako so tožilci doslej preganjali goljufije na račun evropskih skladov. Pri dveh imenih, ki sta s strani vlade zavrnjena, bi bilo zanimivo videti, kako sta omenjena v preteklih letih preiskovala tovrstne rabote.

Reč zato deluje v celoti kot farsa: pomembno je ta hip imeti dva delegirana tožilca, ki sta garant, ki bo po novem onemogočal zlorabe evropske pomoči. Kakšna je stvarnost, je nepomembno, važno je, da imamo pravne inštrumente.

Novela zakona o vodah, na katero je razpisan referendum, pa vodi v popolni nesmisel. Med najbolj gorečimi zagovorniki danes najdemo gospodične, ki vneto sodelujejo na petkovih protestih, in jih pred tem nismo zapazili v nobenem akutnem okoljskem sporu. Seveda ni problem v tem, da bi ne smele nasprotovati zakonu, ampak trenutni referendumski duh vodi predvsem v nasprotovanje vladi kot taki. Nekateri tožijo, kaj bo, če bodo ob Savi v spodnjem toku postavili kakšno restavracijo, nikogar pa ne zanima, kaj vse meče 300 tisoč Ljubljančanov v odtoke, od pralnih praškov, dezinfekcijskih sredstev in vsemogočih kemikalij. Ogromen delež gre resda skozi čistilne naprave, a v reko se izlije še vseeno vraga in pol nevarnih snovi.

V situaciji, ko je hladna in racionalna debata nemogoča, velja pomisliti na zgled ki ga je prinesla televizija Nova 24. Naklonjena politiki SDS je vseeno gostila naravovarstvenika Tomaža Ogrina Alpe Adria Green, ki je predlagal pragmatični umik zakona in široko razpravo v pripravi novih zakonskih uredb. Stroške referenduma pa bi namenili izgradnji vodovoda v Kanalu in Anhovem, ki sta nevralgični točki vodooskrbe.

Oblika vladanja je lahko tudi modrost.