Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

 |  Mladina 24  |  Pamflet

V imenu prijateljev

Politiki vs. publicisti, politiki vs. politiki in mediji vs. politiki.

Mesece se je govorilo o napadih na novinarje v primerih, kadar se je premier ali kdo iz vladne koalicije odzval s ciničnim odgovorom na medijsko poročanje. A nihče izmed vpletenih žurnalistov zaradi kritičnih zapisov ni bil odpuščen, kaj šele preganjan na sodišču. Tokrat vodja Levice Luka Mesec toži nekdanjega komentatorja Reporterja Boštjana Turka za odškodnino 10 tisočakov in sicer zaradi članka, v katerem ga je publicist pred leti primerjal z Adolfom Hitlerjem. Osrednji dnevni mediji te tožbe ne omenjajo na naslovnih straneh, še manj jo uvrščajo med napade na medije. Tudi na spletni strani Društva novinarjev Slovenije ne najdemo zabeležke o napadih politikov na časnike.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

 |  Mladina 24  |  Pamflet

Mesece se je govorilo o napadih na novinarje v primerih, kadar se je premier ali kdo iz vladne koalicije odzval s ciničnim odgovorom na medijsko poročanje. A nihče izmed vpletenih žurnalistov zaradi kritičnih zapisov ni bil odpuščen, kaj šele preganjan na sodišču. Tokrat vodja Levice Luka Mesec toži nekdanjega komentatorja Reporterja Boštjana Turka za odškodnino 10 tisočakov in sicer zaradi članka, v katerem ga je publicist pred leti primerjal z Adolfom Hitlerjem. Osrednji dnevni mediji te tožbe ne omenjajo na naslovnih straneh, še manj jo uvrščajo med napade na medije. Tudi na spletni strani Društva novinarjev Slovenije ne najdemo zabeležke o napadih politikov na časnike.

Gospod Mesec je resda opozicijski poslanec, ne pa predstavnik oblasti, toda ko je Janez Janša zapisal sarkastični tvit na račun televizijskih novinark, je prav tako sedel v opozicijskih klopeh parlamenta, a bil tarča medijskih kritik. Seveda ima vodja Levice pravico, da išče zadoščenje na sodišču, ker je prizadet zaradi primerjave z nacističnim voditeljem, toda kolikokrat je bila stranka SDS z vodjo na čelu v medijih primerjana z nacionalsocializmom, da ne omenjamo risanje kljukastih križev po stavbah ministrstva za kulturo.

Metafore publicistov so često pretirane, naj si bo označevanje Janševe vlade s strahovlado ali Mesca s Hitlerjem. So sicer možne, a skregane s stvarnostjo. Toda to je pač narava pisanja. In pisec v deželi svobode govora bo v polemiki lahko tudi pretiraval. Konec koncev koliko zapisov, da je Slovenija druga Madžarska, najdemo pri avtorjih, ki sicer o Madžarski ne vedo nič, razen da je na oblasti Orban kot utelešenje zla.

Uporaba radikalnih etiket nastopa tam, kjer ni domišljije, kaj šele duhovitosti. Nasprotniki politike ministra Vaska Simonitija so zadnjič popisali stekleno pročelje ministrstva z ducatom kljukastih križev. Novum je bil število. V Italiji je v dobi vzpona Severne lige njen voditelj Umbertto Bossi često izrekal rasistične kritike na račun lenobe in nekulture italijanskih južnjakov. Ko je prišel ob priliki v rimski parlament, ga v mestu niso pričakali kljukasti križi pod njegovo podobo, ampak napisi: »Ko ste vi živeli še na drevesih, smo bili mi že pedri.« Izvrstna ironija v formi samoironije.

Sicer pa smo nedavno doživeli medijsko cenzuro, o kateri smo lahko brali le v medijskih tovarnah zla, kot jim pravi šef računskega sodišča Tomaž Vesel, na Novi24 TV, Požareportu et simile. Nacionalka naj bi preprečila gostovanje v Odmevih predsedniku stranke Dobra država. So si zlohotni mediji to izmislili? Nak, sam Bojan Dobovšek je objavil protest s potrditvenimi SMS-ji, v katerih se mu urednik opravičuje, da vabilo zanj več ne velja, ker je medtem vodstvo sklenilo, da v oddaji sodelujeta le Jure Leben in Aleksandra Pivec, skratka, da vabijo le nove zunajparlamentarne stranke. Klasični primer cenzure televizijskega vrha! Urednik izbere goste, jih povabi, potem pa se vmeša vodstvo in enega izloči. Argument izločitve je zunaj pameti, to je tako, kot če bi pred volitvami imeli predvolilno oddajo, v kateri nastopajo parlamentarne stranke, tej bi sledila oddaja z etabliranimi zunajparlamentarnimi strankami, za njo pa še tretja, v katero bi povabili nove zunajparlamentarne stranke!??? A ta cenzorski poseg državne televizije je v dominantnih medijih ostal nezabeležen.

V Ženevi sta se srečala državnika, ki sta poprej psovala drug drugega. Ameriški predsednik Joe Biden je ruskega prezidenta Vladimirja Putina označil za morilca, slednji je Bidnu izrekel zbadljivko na njegove intelektualne kapacitete, predvsem pa je stavek o sebi kot morilcu interpretiral za ruske medije, da je to tako, kot pri obkladanju z žaljivkami pri otrocih: V drugih vidimo sebe in mislimo, da so takšni kot mi. In seveda pikro pridodal, da so ZDA morilska država, ki je izvedla genocid nad Indijanci in nad Hirošimo in Nagasakijem.

Po tem zastavku je kazalo, da se morilska moža pač ne bosta nikoli srečala. A po srečanju na tiskovki ni Biden želel nič več reči o morilcu, Putin pa je ameriškega predsednika opisal kot izkušenega moža. Lekcija diplomacije, kako interes za dogovore preseže še včerajšnje antagoniste.

V časih, ko papirnatim medijem usiha naklada, se je pojavil tednik Domovina. Jasno, konservativen s krščansko noto, a prinaša tudi zapise, ki jih drugod ni najti. Recimo o sodelovanju političnih voditeljev koroških Slovencev s prvaki Heimatdiensta. Nekdanji pripadniki nacističnih enot in njihovi potomci, ki so bili nekoč smrtni sovražniki koroških partizanov in slovenskih voditeljev, so s slednjimi po vstopu Slovenije v EU našli skupen jezik in omehčali nekdanja žela antagonizma. Bere se kot znanstvena fantastika, če pomislimo na zacementirani antagonizem med partizansko in domobransko organizacijo na Slovenskem.

V govorih o medijih običajno najdemo zapise o cenzuri, o ustrahovanju, politični agitki, praktično ničesar pa o propagandi. Seveda, dobra propaganda je neopazna, bralec jo nevede pogoltne, ne da bi jo opazil. Časnik Delo na primer vsakič, ko poroča o početjih ali rabotah davčnega svetovalca Roka Snežiča, temu pripiše, da je Janšev prijatelj. Po načelu amicus alter ego est prijateljeve lastnosti preidejo tudi na premiera. V zadevi je malce nenavadno, da še nismo zaznali, da bi JJ o njem kje dejal – to je moj prijatelj. Še bolj pa to, da oznake: negativec XY je prijatelj Šarca, Fajonove, Kučana, Mesca, Bratuškove, Delo ne uporablja. In cinična poanta: JJ je edini politik, ki ima prijatelja. No, pred kongresom SDS je časnik objavil obširen prispevek o naravi te stranke, v katerem pa je dal glavno besedo nekdanjemu članu Damirju Črnčecu, ki je v mračni luči prikazal svojo nekdanjo stranko. Pri čemer dani gospod ni v svoji sedanji biti bivši član SDS, ampak je član vrha LMŠ. Za objektivno oceno o SDS so torej spraševali aktualnega političnega nasprotnika!??

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.