Nedolžna nasilja

Bernard Nežmah

24. 6. 2021  |  Mladina 25  |  Pamflet

Leta 1986 med etabliranimi slovenskimi politiki ni bilo junaka, ki bi govoril o ustanovitvi slovenske države. Tudi revije, vštevši z uporniško Mladino, niso objavljale člankov, ki bi napovedovali in se zavzemali za slovensko samostojnost. Šele z vrnitvijo političnega emigranta Jožeta Pučnika se je v naslednjih letih počasi razmahnilo govorjenje o lastni državi. Pred tem je bila ideja državnosti amputirana iz razmišljanja, spadala je namreč v svet neverjetnosti, ki se nikoli ne zgodijo. O njej preprosto nismo mislili.

Ob tridesetletnici slovenske države sta predsednika Borut Pahor in Janez Janša ob Grobnici narodnih herojev odkrila kip Franca Jeze (1916-1984) in ga v govoru pozdravila kot moža, ki je v člankih in knjigah širil idejo in željo o državi Slovenije. Osrednji mediji so dogodek pospremili s cinizmom, kako lahko poleg velikanov politike, kot sta France Bučar in Janez Stanovnik, postavijo anonimusa, o katerem živa duša nič ne ve. Razumljivo, saj tudi Enciklopedija Slovenije (Hac-Kare) iz leta 1990 ne vsebuje njegovega imena. O Jezi se pač ni vedelo in govorilo, sam sem zanj izvedel pred 20 leti v pogovoru z Borisom Pahorjem. Družbene polemike seveda ni bilo, ker je dogodek le hipotetična izmišljija.

Toda, ali je nepoznani Jeza živel nekje na južni polobli? Nak, bival je v Trstu, kjer je leta 1983 izdal vizionarsko delo Neodvisna Slovenija. Knjiga bi lahko postala bestseller, ko bi ne bila na črni listi in ne veljala za delo, o katerem se ne govori. Klasični tabu. A kdo je sploh bil Jeza, je morda pripadal domobrancem ali politični emigraciji? Nikakor, imel je idealni revolucionarni pedigre. Rojen v Spodnji Hajdini pri Ptuju je prišel na študij v Ljubljano, kjer je takoj po italijanski okupaciji kot krščanski socialist vstopil v OF, sodeloval tako vneto v njenih akcijah, da so ga okupatorji po aretaciji obsodili na dosmrtno ječo. Njegovega takratnega kolega Janeza Stanovnika so tudi aretirali, a je bil na procesu oproščen, ker zanj niso našli dokazov, da je deloval proti italijanski državi. Po kapitulaciji Italije je prišel iz zapora, a ga je zdaj nemški okupator jadrno aretiral in poslal v taborišče Dachau, od tam pa v Uberlingen.

Ko se je po koncu vojne vrnil v Ljubljano, je bil prototip patriota, ki se je pod OF z vsem svojim bitjem bil z okupatorjem. In Jeza je spadal med tiste, ki se je veselil partizanske zmage, bil na strani Kardelja, Kocbeka in Kidriča, in se takoj po vojni zaposlil kot časnikar pri Slovenskem poročevalcu. Ni bil eden teh, ki demokracije niso povezovali s komunistično partijo, in so zato raje odšli v begunstvo. Toda demokrat po duši in človek, ki svojih prepričanj ne skriva, je kmalu ugotovil, da kot tak ne bo mogel ustvarjati pod novim režimom in je leta 1948 pobegnil na Zahod. Naselil se je

v Trstu, v katerem je potem celo življenje deloval v slovenskih časopisih in revijah. Kot človek misli in peresa je veliko objavljal, v tekstih polemiziral s Kardeljem in slovenskimi partijskimi veljaki, a kot pristaš idej demokracije do antagonistov ni nastopal z jezo ali s sarkazmom, ampak ga je vodila ideja, kako v Slovenijo vpeljati demokracijo in kako prikazati prednosti slovenske države. Staremu režimu se ni zoperstavljal z nasiljem, ampak z alternativnimi pogledi, podprtimi z močjo argumentov.

A v partijski državi ne le, da je bil nezaželen, njegove politične članke in misli so tako hermetično zaprli, da na Slovenskem praktično niso našle bralca. Njegov glas je bil neslišan in neslišen, dobesedno amputiran. Ni bil niti izbrisan iz kolektivne zgodovine, saj vanjo sploh ni bil vključen.

V sodobnem čudu, ki nosi ime slovenska država, se pod imenom demokracija pojavljajo bizarne prakse. V deželi, kjer cveti svoboda govora, ko zoper notranjega ministra lahko posameznik zapiše, da ga je treba pobiti kot psa, a ga sodnik oprosti, se kritiki početij kulturnega ministra odzivajo z risanjem kljukastih križev po stavbah. A tudi to še ostaja v polju pisanja in risbe, kjer se zoper ene nazore zoperstavlja z drugimi. Pred meseci pa je artist Zlatan Čordić nejevoljen nad politiko šefa NIJZ Milana Kreka, slednjega pričakal na ulici, ga z besedami ošteval in prevzgajal ter vse skupaj posnel z mobijem. Spopad idej je zamenjal z nadlegovanjem, ko se je vsilil svojemu antagonistu. Oblika nasilja, ko drugemu zoper njegovo voljo dolge minute vsiljuješ svoje poglede, četudi jih slednji noče poslušati.

Ko se je pred leti skupina krščanskih aktivistov zbirala pred ginekološko kliniko v Ljubljani in molila za duše abortiranih, je to početje obveljalo kot nasilje nad ženskami, ki so se na poti soočale s pogledi, ki so jih obsojali. Nihče jih ni nadlegoval z besedami, ne nagovarjal, naj ne abortirajo, ampak že vizualno vsiljevanje nasprotovanja njihovim intimnim odločitvam pomeni obliko nestrpnosti, ki ne sodi v koncept demokratičnosti sobivanja v različnostih.

Pred dnevi pa je skupina nasprotnikov cepljenja vstopila v cepilni center, kjer je verbalno maltretirala in snemala medicinsko osebje in slehernike, ki so prišli na cepljenje. Ker je svoje početje razumela kot božje poslanstvo, jo je ustavil šele prihod policistov. V totalitarizmih si je državni aparat jemal pravico pranja možganov državljanov, danes to počnejo militantni posamezniki. A o tem izgredu, ki je definitivno boleča izkušnja za prizadete, je prvi poročal Portal plus v zapisu Milana Kreka, v osrednje medije pa dogodek praktično ni zašel. Uredniki, ki že dobro leto dnevno poročajo o poslednjih indicih strahovlade Janeza Janše, nasilja horde nad civilisti ne problematizirajo.