Veliki premiki

dr. Bogomir Kovač

16. 7. 2021  |  Mladina 28  |  Ekonomija

Referendum o vodi je prinesel visoka pričakovanja političnih sprememb, toda možnosti so skromnejše, kot bi želeli. Agonija sedanje vlade se nadaljuje, manevrski prostor njenega preživetja pa zožuje. Ekološke teme nesporno stopajo v politično ospredje, vztrajno se spreminja struktura volilnega telesa, tudi način političnega aktiviranja. Volivci so tokrat glasovali proti možnim posegom vodnega pasu, proti vladi in tudi zlorabam političnih in poslovnih elit. Zmagovito pot so tlakovali mladi in nevladne organizacije, pa tudi »mali ljudje«, doslej skriti in manj aktivni volivci. Voda je pomembnejša od svobode, narava in okolje sta več od politike ter ekonomije. Referendumska politična sporočila bodo povzročila večje politične premike, kot jih želi koalicija. Toda hkrati referendumski rezultati ne vodijo v politične spremembe, kot upa opozicija. Politična negotovost je še vedno velika, toda smer sprememb je prava in njihov čas se gosti. Neznosno Janševo politično kloako bo morda odplaknila čistejša referendumska politična voda.

Prepustimo se za začetek povedni igri številk. Referendum je s 46 odstotki volilne udeležbe z naskokom največji v zadnjem desetletju, za trikrat je povozil onega o drugem tiru leta 2018, za tretjino tistega o zakonski zvezi leta 2015. V neugodnih pandemijskih razmerah in blasfemičnih zapletih glasovanja je politično aktiviral nenavadno veliko ljudi. Politizacija slovenske družbe z desničarskim revolucionarnim početjem se je Janševim vrnila kot bumerang. Politični inženiring njegove druge republike je doživel prepričljiv poraz. Pleteničenje, da gre za politično nepomemben zakon, da je vse skupaj levičarska rabota, je abotno. In to so volivci vseh vrst spregledali, celo iz vrst SDS je tretjina glasovala proti zakonu. Tudi predsednik Pahor se je v zavetju referendumskih rezultatov razkril kot nasprotnik zakona, bojda zaradi njegovih dvoumnosti, kot je izjavil v novi podobi kolesarja. Očitno je na vseh ravneh prevladalo mnenje, da je politično poseganje v vodni svet nevarno za ljudi. Voda jim je kot javno dobro ponujala občutek varnega in neproblematičnega obilja. Če jim vzamete še to, se uprejo in pika.

Referendumski rezultat je nakazal tudi pomembne premike volilnega telesa. Na volišče je prišla petina tistih, ki jih sicer ni bilo na parlamentarnih volitvah leta 2018. Ekološka odgovornost je v njih prebudila politično aktivnost. Večji je tudi delež mladih, ki so že od leta 2018 politično vse bolj prisotni. Njihova politična udeležba se povečuje in najhitreje raste. To pomeni, da volilno telo postaja mlajše, bolj radikalno in moderno, predvsem pa želi delovati zunaj obstoječih političnih okvirov, z drugačnimi komunikacijskimi prijemi. Mladi, vse tja do 34. leta, bolj verjamejo gibanjem kot strankam, želijo več neposredne demokracije kot parlamentarne, bolj zaupajo skupinam na Facebooku kot na Twitterju. Vsekakor bodo mlajši volivci morda prevesili prihodnje volitve, prinašajo drugačno demokratično kulturo in napovedujejo zamenjavo sedanjih političnih elit. In med vsemi strankami je tu Levica še najbližja pokritju teh političnih premikov.

Toda referendumski rezultati lahko obudijo tudi politične utvare. Volilne preference ljudi so se spremenile manj, kot kažejo referendumski premiki. Ekološke teme so preprosto za volivce pomembnejše od socialnih, ekonomski interesi štejejo manj kot politični. V ospredju so kulturna vprašanja novih identitet, drugačne politične naracije od tradicionalnih rešitev desnice in levice. Zgolj polovica volivcev je bila proti zakonu in hkrati tudi proti vladi, druga je ostala pri starih političnih prepričanjih. Če ekonomske probleme zamenjujejo politična vprašanja identitet, če postajata identitetni in socialni kapital pomembnejša od finančnega in podjetniškega, potem se politični boj umika kulturnemu. In na to bauhausovsko ideologijo stavi pri prenovi EU tudi von der Leynova.

Referendum o vodi je celo bolj evropski kot del domače agende.

Na referendumu sta slavila slovenska družba in ne država, zrelostni izpit so opravila gibanja in ne stranke. In to demokratično prebujenje je za zdaj edino pravo darilo ob tridesetletnici te države. Dveh sporočil ne smemo spregledati. Vodo želimo ohraniti kot temeljno javno dobrino, na vodnem svetu ni prostora za zasebne interese in prevladujočo vlogo kapitala. Torej se premikamo stran od prevladujoče neoliberalne agende slovenskih strank z desne in leve. Razlika med strankami je bila doslej zgolj v večji prerazdelitveni vlogi države, sedaj bi lahko postala bolj konceptualna. Preprosto, referendum o vodi so dobili ekosocialisti in ne kapitalisti.

In drugič, če je voda izhodišče življenja, lahko postane tudi središče novih družbenih presoj, v kakšni družbi želimo živeti. Ta drugačna družbena pričakovanja in odgovornosti zahtevajo politične spremembe. Za začetek več neposredne referendumske demokracije, hkrati pa tudi spremembo volilnega sistema. Volilni sistem je temelj politične ureditve, vsebuje družbeno pogodbo, kako državljani prek posrednikov upravljajo državo. Pri nas so stranke uzurpirale državo, poslanci pa ne upoštevajo volje volivcev. Oboje pomeni, da živimo v nedemokratični družbi. Zato za razvojni preboj potrebujemo zamenjavo političnih elit. Edino demokratično sredstvo so volitve in drugačen volilni sistem.

Nalijmo si čiste politične vode. Država potrebuje kulturno prenovo, da bi lahko spremenila politično ureditev države. Več referendumske volje in drugačen kombinirani volilni sistem, večinskega za prvo polovico parlamenta in proporcionalnega za drugo. Toda nov volilni model in novi volilni okraji (enote) so verjetno dosegljivi samo z referendumom. Politična odgovornost se torej začenja pri referendumskih zahtevah ljudi. Svojo priložnost si morajo izboriti sami. Tudi na ulici in na kolesih.