KPK, 100 let

dr. Bogomir Kovač

9. 7. 2021  |  Mladina 27  |  Ekonomija

Stota obletnica ustanovitve kitajske komunistične partije (KPK) ni običajen dogodek. Komunisti nominalno niso na oblasti v nobeni pomembnejši državi sveta, Kitajska pa kot pax sinica stavi na njegov globalni vrh. Ena država dveh sistemov, politični kapitalizem z najučinkovitejšim gospodarskim razvojem. KPK zagovarja interese delavcev in kmetov, pa tudi nosilcev kapitala. Toda najbolj skrbi za politično in ideološko prevlado ožje partijske elite. KPK je najvplivnejša politična stranka na svetu, zajema vse pore kitajske družbe. To ji daje potrebno legitimnost in stabilnost, hkrati pa razvojno moč. Kitajska je v petnajstih letih nadoknadila petdeset evropskih razvojnih let. Kitajski ekonomski čudež je del političnega inženiringa partije. KPK je od leta 1949 ohranila sebe, ker je spremenila kitajsko družbo. Tega druge stranke ne znajo in zmorejo.

KPK je po številu druga največja stranka na svetu, za indijsko BJP. Toda s svojimi 95 milijoni članov v skoraj petih milijonih partijskih celic je zagotovo daleč najvplivnejša politična sila na svetu. Četrtina njenih članov je mladih, slaba tretjina žensk, skoraj 15 odstotkov, je visoko izobražena, toda natančni podatki o članih javno ne obstajajo. Vseskozi se je razglašala za zastopnike delavskega razreda. Toda klasični industrijski delavci pomenijo manj kot desetino članov, kmetje slabo četrtino, več kot 41 milijonov je »belih ovratnikov«, to je srednji sloj, zaposlen v javni in poslovni administraciji, petina je upokojencev. Med najbogatejših pet odstotkov tako imenovane poslovne elite, kamor štejemo tudi 626 kitajskih milijarderjev (2020), jih je štiri desetine članov KPK. Stranka delavcev in kmetov je torej danes v veliki meri stranka kapitala.

Kitajska politična zgodovina na začetku 20. stoletja se ne začenja s KPK, temveč s Kvomintangom, nacionalistično ljudsko stranko, ustanovljeno leta 1911. KPK nastane deset let kasneje, na 1. kongresu KPK je ducat delegatov, stranka šteje 57 članov, deluje kot tajna organizacija levičarskih intelektualcev po ruskem vzoru. KPK do konca dvajsetih ostaja v senci Čangkajškovega Kvomintanga. Ko so delavci v Šanghaju leta 1927 doživeli enak polom kot ruski pred tem v Petersburgu, ko so oblasti delavsko samoupravljanje grobo zadušile, se KPK osamosvoji in umakne na podeželje. Vplivni Mao Cetung v prelomnem letu 1933 začenja svojo politično-vojaško odisejado oblikovanja »rdeče armade«. Njen »dolgi marš« iz revnega kmečkega zaledja na severu se je končal leta 1949 z zmago nad Čangkajškovimi silami in razglasitvijo Ljudske republike Kitajske. Toda doktrina KPK je zakoličena za desetletja. Partija poveljuje puškam, politično deluje kot hierarhična vojaška organizacija. Njen cilj dejansko ni razrešitev dileme kapitalizem/socializem, temveč osvojitev oblasti. Socializem je preprosto politični prevrat pod vodstvom KPK. Politični inženiring je zato tudi na Kitajskem njegovo bistvo.

Kitajski BDP je leta 1949 štirikrat nižji kot v novi Sovjetski zvezi, Mao in KPK sta s petletnimi ekonomskimi plani zaman lovila gospodarski razvoj, politika »velikih skokov« je bila čista partijska iluzija in ekonomska katastrofa. KPK rešitve ne vidi v tržnih reformah, temveč v politični ideologizaciji. Sredi šestdesetih let se začenja slovita »kulturna revolucija«, ki jo vodijo Maovi mladi jurišniki, rdeči gardisti. Mao je zgradil okoli sebe izjemen kult osebnosti, toda dejansko so ga pokopali frakcijski boji znotraj KPK in ekonomski polom države. Dengove reforme v osemdesetih so znanilec novih sprememb. Če se je kapitalizem 20. stoletja reševal s socializacijo (socialna država), se je socializem na Kitajskem obdržal, ker je KPK sprejela logiko kapitala. Ena država dva sistema je dokaz, da je KPK pripravljena sprejeti vse, razen izgube svoje politične oblasti. Mao je pred desetletji menil, da je edini pravi oznanjevalec socializma, Xi Jinping pa danes meni, da je Kitajska sposobna voditi globalni svet. Pax sinica je za zdaj edina alternativa zatonu pax americana.

Na 19. kongresu KPK 2017 je politična usmeritev jasna. Kitajska stavi na internacionalizacijo, kjer ni več zgolj sledilka, temveč postaja pobudnica razvoja, pomembna globalna investitorka. Slavna »svilna pot« je del teh načrtov. Kitajski razvojni skok je sedaj realnost in ne ideološka laž, država raste od leta 2000 trikrat hitreje od svetovnega povprečja. Leta 2009 je prehitela Japonsko, danes je drugo največje gospodarstvo na svetu. Toda KPK se ozira v leto 2049, stoletnica Kitajske je hkrati potrditev njene vodilne vloge na čelu države. Kar je dobro za KPK, je očitno dobro za Kitajsko in nasprotno. Zato Kitajska ne potrebuje nobene politične alternative. KPK je edina stalnica njenih sprememb.

Na Trgu nebeškega miru je Mao 1949 razglasil komunistično Kitajsko, leta 1989 so tam krvavo zadušili demonstracije. Toda nasprotniki KPK so še vedno sovražniki države, prostor civilne družbe se pod Xijem oži, drakonski zakon o nacionalni varnosti ogroža človekove pravice. Zgodovinske ocene, da je zaradi politike KPK v teh desetletjih umrlo 30–70 milijonov ljudi, so grozeče, toda partija je za 700 milijonov državljanov odpravila ponižujočo revščino. Lakote sicer ni več, toda represija ostaja. KPK je dokaz, kako lahko deluje perfektna politično-ekonomska diktatura 21. stoletja Pandemija je razkrila, da kitajski politični kapitalizem postaja vedno bolj univerzalen sistem. Politični inženiring oblasti v EU ali ZDA se ni v ničemer razlikoval od obnašanja Kitajske in avtokratskih držav. Obvladovanje družbe je tudi za zahodne politične elite del njihovih sanj, kako manipulirati z ljudmi. Mi vsi smo KPK.