Novi turizem

dr. Bogomir Kovač

13. 8. 2021  |  Mladina 32  |  Ekonomija

Turizem doživlja drugo leto zapored izjemne razmere, pandemija je povzročila tej dejavnosti največ globalne škode. Posledice so dramatične in dolgoročne. Pandemijska kriza je drugačna od ekonomske, bolj prizadene ljudi kot kapital. Zapiranje meja držav ter prepoved potovanj in delovanja turističnih organizacij sta povzročila izjemno krizo. Turizem je na vseh ravneh postal najbolj prizadeta gospodarska panoga. Varno oživljanje turizma bo odvisno od uspešnega cepljenja in kulture varovanja. Zaupanje je tudi tukaj ključno politično in poslovno vprašanje. Šele potem stopajo v ospredje drugačni načini turističnega delovanja, novi poslovni modeli. Pandemija bolj spreminja vedenje turistov, zato mora biti drugačna tudi turistična ponudba. Več bo vračanja k domačemu gostu, pomembna bo individualizacija izbire, drugačne povezljivosti in participativnosti. Turizem mora postati bolj trajnosten, v ospredju so varnost, avtentičnost in butičnost. Slovenski turizem je že sedaj del teh novih trendov. Država je bila s svojimi omilitvenimi ukrepi naklonjena turizmu, toda premalo diferencirano. Slovenija tudi v postpandemijskem obdobju ohranja turistični potencial, žal pa izgublja političnega.

Turizem je ena najpomembnejših globalnih gospodarskih dejavnosti. V državah OECD meri več kot deset odstotkov svetovnega BDP in zaposluje okoli 320 milijonov ljudi. Leta 1950 je zgolj 25 milijonov ljudi letovalo na tujem, leta 2019 je bilo na poti več kot 1,5 milijarde turistov. Turizem je preveč pomembna dejavnost, da bi lahko propadla. Toda prav to se je zgodilo v pandemijski krizi. V letu 2020 je svetovno turistično gospodarstvo izgubilo več kot 4000 milijard dolarjev (UNWTO, 2021), kar vključuje tudi širše učinke turizma, ogroženih je 100 milijonov delovnih mest. Turističnih prihodov je za milijardo manj, padec je 73-odstoten, mednarodnega turizma tudi do poletja 2021 domala ni bilo. Letošnji scenariji so bili sicer bolj optimistični zaradi novih cepiv, toda slabša precepljenost prebivalstva in hitro naraščanje novih okužb poslabšujeta napovedi. Letos svetovna turistična organizacija načrtuje izgubo turistične dejavnosti med 1700 in 2400 milijard dolarjev glede na leto 2019. Največ upanja v scenarijih prinaša cepljenje. Toda prav tukaj so zapleti povsod največji.

Poročilo UNWTO govori o različnih položajih držav. Bolje gre tistim, ki so se hitreje prilagodile na nove razmere. Za turistične tokove je pomembno, kakšna je varnost (precepljenost) v državah, kamor potujejo, kako se je zanje prilagodila ponudba. Pandemija je pometla z množičnim turizmom, zamejila mednarodnega in v veliki meri ogrozila tudi zeleni in modri turizem v manj razvitih državah. Dejansko so najbolj prizadete revne države »tretjega sveta«, povsod pa mala družinska podjetja in prevladujoča ženska delovna sila. Priporočila so povsod razmeroma enaka in zajemajo tri področja. Prvič, z zdravstvenimi ukrepi moramo najprej povrniti zaupanje turistov. Drugič, države morajo finančno podpreti celotno panogo in zaščititi občutljivo delovno silo. In tretjič, vse napore mora turistična industrija preusmeriti v dolgoročno spremembo turističnih nastanitev in storitev. Spodbujanje tujega povpraševanja in zaščita domače ponudbe sta konkretna koraka teh sprememb.

Doslej je turistična industrija temeljila predvsem na kvantitativni rasti in ekonomiki obsega. Pandemijska kriza postavlja v ospredje ekonomiko kakovosti, trajnostno naravnost in družbeno odgovorno socialno vključenost. Učinkovita transformacija razvojno vzdržnega turizma postaja imperativ, vrnitev na stara izhodišča ni niti mogoča niti priporočljiva. Zato vseh 17 globalnih ciljev ZN na področju trajnostnega razvoja zadeva tudi turistično dejavnost. Slovita »nova normalnost« zahteva predvsem drugačen gospodarski razvoj in večjo globalno enakost, nižjo trajnostno potrošnjo in višjo tehnološko učinkovitost. Turizem je lahko most do teh ciljev. UNEP in UNWTO že od leta 2005 govorita o tem, torej je za nami 15 let resolucij in strategij. Toda doslej smo to bolj obravnavali kot problem ekonomije in ekologije, sedaj vemo, da gre za spremembo potrošnje in življenjskih navad. Covid-19 je obrnil fokus v pravo smer, spremeniti se mora percepcija turistov, da bi lahko prilagodili ponudbo. Turizem se od ekonomske učinkovitosti obrača k ljudem, ekološkim in socialnim mejam ekosistemov. Pandemija je turizem radikalno humanizirala.

Slovenija je tu na razmeroma dobri poti. Imamo STO in ekipo okoli Maje Pak, ki zadnjih petindvajset let demonstrira, kako pomembne so stabilne institucije in dobra vodstva. Tudi turistične strategije so postale del politik, pragmatičnih korakov in ukrepov, kar je redkost. Na te okvire je pripeta mreža slovenske turistične ponudbe in zgodba deluje. Slovenija je že vrsto let zelena destinacija, promovira individualni turizem, trajnostni razvoj. Vse troje deluje kot sistem in zaradi stabilne vloge STO imamo sistematično usmerjeno dejavnost. Zelena shema je dober dokaz tega, standardizacija kakovosti je evropski primer dobre prakse. Seveda, dežela je obdana z emitivnimi trgi, ima dobro lokacijo in izjemno raznolikost. Zato Slovenijo tudi vse pogosteje postavljajo v ospredje posebnih turističnih zanimivosti. Toda lani so jo v krizi reševali domači gosti, turistična kampanja Moja Slovenija je bila ena redkih s pozitivnim sporočilom. In se je prijela.

Turizem je bil v zadnjem letu krize deležen posebne obravnave, toda to je že stara praksa. Gosta mreža interventnih ukrepov je prinesla univerzalno pomoč zaposlenim in sektorska povračila stroškov, prepozno in premalo. Boni so dober primer dobrih namenov in slabih ukrepov omejevanja. To smo napovedali lani in letos bo zgodba podobna, čeprav je uporaba širša. Zaupanje se gradi z leti in na vsakem koraku. Med omejitvami in omejenostjo je tudi tod tanka črta.