Mehki pandemijski totalitarizem

dr. Bogomir Kovač

20. 8. 2021  |  Mladina 33  |  Ekonomija

Pandemijska mišelovka se v drugi polovici avgusta ponovno zapira, četrti val pandemije je že konec julija krivuljo okuženih obrnil navzgor. Marijino vnebovzetje sredi avgusta je z vladne strani priporočen mejnik za vrnitev Slovencev domov in samoomejevanje stikov do začetka septembra. Nemško priporočilo sredi junija je bilo podobno. Pandemije očitno še ni konec, zadrege s SARS-CoV-2 pa so z vsakim valom večje. Dosedanji postopki zapiranja in odpiranja družbe niso niti ekonomsko niti socialno več vzdržni, odrešilnih političnih in zdravstvenih pristopov pa ni. Cepljenje in želena kolektivna imunost sta trenutno edino upanje, toda ljudje v to ne verjamejo več. Kako je mogoče dolgoročno normalizirati življenje z virusom, ostaja najprej skrivnost strokovnega razodetja. Hkrati pa postaja »nova normala« modificirane predpandemijske družbe del političnega inženiringa. Z vsakim krogom pandemije smo bliže Orwellovemu svetu 1984.

Pandemija je od samega začetka veljala za asimetrično krizo, različne so poti širjenja virusa, drugačne posledice. Očitno je po letu in pol zahodni del sveta bolj prizadet od vzhodnega, razviti center precej bolj od globalne razvojne periferije. Četrtina svetovnega prebivalstva na treh celinah (Evropa, Severna in Južna Amerika) je imela tri četrtine vseh žrtev pandemije, med desetimi najbolj prizadetimi državami jih je večina iz EU. Bolje so jo odnesle manjše in bolj zaprte otoške države, slabše velike in globalno odprte družbe. Dejansko ni pravega vzorca, ki bi glede širjenja virusa lahko pokazal na algoritem pandemijske geografije. Tudi na drugi strani družbene analize uspešnosti spopada s pandemijo ni pravih ločnic glede ekonomske razvitosti in političnega sistema. Desne in leve vlade so ravnale podobno, ugledne demokracije niso nič bolj uspešne od avtoritarnih držav, tudi bogate socialne države z razvitim zdravstvom ne od veliko manj razvitih. Očitno je deležnikov in dejavnikov preveč, da bi lahko jasno ovrednotili njihovo odgovornost in dobre prakse. In zato pandemijski kaos še kar traja.

Toda nekaj dejavnikov si zasluži posebno pozornost. Prvič, temeljni problem spopada s to pandemijo so vodstvene in menedžerske sposobnosti odgovornih ljudi, stroke in politikov. Oboji zaradi teh nekompetentnosti niso kos kriznemu menedžmentu. Drugič, dober krizni menedžment potrebuje sodelovanje z deležniki (partnerstvo) in vključenost širokega kroga ljudi (legitimnost). Zaupanje kot socialni kapital je temelj uspešne protipandemijske politike, in kjer ga ni, so rezultati slabši. Tretjič, uspešnost merimo tudi z robustnostjo zdravstvenih in socialnih sistemov, javni so bili v tej krizi boljši od zasebnih. Četrtič, smrtnost narašča s starostjo, zato so bližje uspehu države z boljšo urejenostjo starajoče se družbe in jasnimi protokoli, kako in do kod ščititi staro prebivalstvo. Podaljševanje življenj na račun dostojne smrti je v pandemiji ostala tabu tema. Petič, slavna zapiranja družbe (»lockdown«) so uspešna, če so pravočasna, kratka in striktna. Države, ki so tu sklepale protislovne kompromise, izigravale ene skupine ljudi na račun drugih, so imele slabše rezultate. Zmagoviti zahodni liberalizem je v tej pandemiji doživel kolaps. Svet se je zaprl vase, zatrl je svobodo ljudi v imenu prisilnega nadzora države, zahteva poslušnost in prilagajanje. Pandemija je tako prinesla neznosno politično alternativo, izgubo svobode za ceno življenj. V svet statističnih površnosti glede umrljivosti je umestila politični inženiring in alternativno realnost, kako naj začnemo »normalno« živeti. Ta mehki pandemijski totalitarizem je nevarnejši od covida.

Na Švedskem sprva in sedaj v Angliji so poizkusili z alternativnim pristopom, namesto zapiranja stavijo na kolektivno imunost in prebivalstvo zavestno prepuščajo okužbam. Tvegan eksperiment sedaj le predpostavlja, da imamo cepivo, več bolnišničnih zmogljivosti, da so mnogi starejši s pridruženimi boleznimi že umrli in da ima večina mlajših lažji potek bolezni. Odgovornost preživetja naj bo bolj individualna kot kolektivna. Ne nazadnje se k temu nagibajo tudi kompromisne evropske rešitve s PCT-pristopom. Toda skupni imenovalec sta vendarle cepljenje in čim večja precepljenost. Toda prav tu potrebujemo zasuk. Namesto omejevanj in groženj, tudi novih družbenih delitev na cepljene in druge cepce, potrebujemo zaupanje, tudi spodbude in enostavne možnosti testiranja in cepljenja. To niso alternative, temveč skupen pristop.

Dejstvo je, da bomo s prehladnimi koronavirusi še dolgo živeli, da moramo pandemijo spremeniti v znosno epidemijo. Potrebujemo kompromis in ravnotežje med tveganji. Ekonomsko in družbeno ni mogoče ponavljati dosedanjih pristopov, hkrati pa bomo naše vedenje morali prilagoditi novim razmeram. Maske bodo postale kot na Japonskem del kulture, testiranje doma del nujne preventive, dobro prezračevanje nov tehnično zdravstveni standard. Ljudje imajo dovolj improvizacij, spomnimo se zadnjih neumnosti z uvajanjem PCT-pravil v Sloveniji. Imunizacija v družbeni skupnosti je preprosto nuja, toda zdravstvena politika ne sme biti imuna pred lastnimi neumnostmi in spodrsljaji. Predvsem pa je rešitev v obrnjeni piramidi, skozi skupnosti na lokalni ravni, zaupanje v cepljenje v okviru sosesk in ne odtujenih cepilnih centrov. Zaupanje se gradi od spodaj navzgor, odgovorna profesionalizacija pa z vrha navzdol.

John Stuart Mill je v svoji razpravi o svobodi (1859) meje državne prisile povezal z zaščito ljudi, ko človek s svojim ravnanjem škoduje drugemu. Cepljenje in možnost okužbe drugih sta del te zgodbe, zdravje kot javna dobrina tudi. Oboje bolj zahteva zaupanje ljudi kot demokracijo. Tu štejejo posamezniki in ne večina. Ne gre za problem negativne, temveč pozitivne svobode. Zato moramo dominaciji in hegemoniji reči ne, tudi na račun pandemije. Politična smrt odpira vrata pravi.