Moralni bankrot

dr. Bogomir Kovač

27. 8. 2021  |  Mladina 34  |  Ekonomija

Afganistan je sredi poletja 2021 prepričljiv dokaz zatona stoletne ameriške politično-ekonomske prevlade. Vojaški umik je dogovorjen, toda poraz je očiten ter zadeva ZDA in tudi Nato. Afganistan je staro križišče geostrateških interesov in vojnih spopadov. V njihovem ozadju ostajata prezrta trdoživa afganistanska rodovna skupnost in neskončno trpljenje ljudi. Ekonomska antropologija pove tukaj več kot politična ekonomija. Skrivnost vojaške in politične uspešnosti talibov je kompleksnejša od banalnih zahodnih razlag in večnih ameriških prevar. Mogočni vojaški stroj ZDA sta zlomila gverila in upor domačinov, pa tudi ekonomski stroški političnih zablod Washingtona. Posledice poraza bodo hude. V ZDA ga bo politično plačal Biden, v EU bodo afganistanski begunci poglobili njen notranji razcep. Pridobila bo Kitajska, Afganistan čaka nova islamizacija družbe. Slovenija pa bo lahko vnovič pokazala svojo nacionalistično samozazrtost in ksenofobijo do tujcev.

Afganistanska zgodba je znana. Američani, EU in Nato so se popolnoma kompromitirali pred domačo in svetovno javnostjo. Pet pomembnih sporočil ne smemo pozabiti. Talibi so nedvomno porazili ZDA, domačo vojsko in njihove slovite zahodne podpornike. Gverila je premagala najmočnejšo vojaško silo sveta. Drugič, spektakularno hitro vojaško zavzetje države je nedvomno posledica politične legitimnosti talibov. Za Afganistance je bila ameriška okupacija bolj kruta in krivična od talibske družbene alternative. Tretjič, ZDA so po dvajsetih letih v Afganistanu doživele ključen geostrateški poraz. Sedanji polom pomeni dejanski politično-ekonomski zaton Pax Americana, doma in v tujini. Četrtič, Kitajska bo v tej igri velesil in nove politične geografije največ pridobila, Rusija nekaj manj. Kapital je sedaj postal osrednje zmagovito orodje kitajskih komunistov, Afganistan postaja del kitajske nove svilne poti. Petič,

Afganistan je ekonomsko, politično in socialno povsem izčrpan, ljudje si želijo miru in gospodarskega razvoja. Politična normalizacija je mogoča. Vloga in usoda žensk ter beguncev bo tu ključno merilo sprememb.

Afganistan je v permanentni vojni že več kot štirideset let. Gre za preplet državljanskih medplemenskih vojn in zunanjih okupacijskih intervencij. Talibi so prevzeli oblast leta 1996, pet let kasneje pa so ZDA napadle državo zaradi domnevnega zavetja sovražnih teroristov. Talibi in ZDA so se že tedaj, podobno kot danes, skrivoma sporazumeli. ZDA so v Kabulu nastavile marionetno vlado, talibi so se brez boja umaknili v gorate predele na jugu države. Še tako slab mir je bil za Afganistan boljši od dobre vojne. Toda Američani so prinesli vojno in ne miru, njihov kapital je poglobil socialni kolaps obubožane dežele. Sloviti zapor Abu Graib v Iraku je postal simbol ameriških zlorab in represije v širši regiji. Talibi so vseskozi ponujali alternativo, pravičnejšo pravno ureditev po verskih zakonih, boj proti korupciji in večjo socialno enakost. To je talibom zagotovilo ugled in legitimnost, hkrati so sami sprevideli, da teror, šovinizem in verski fanatizem niso več najboljše politično orodje. Potrebujejo politično podporo množic, preden jih bodo ponovno ustrahovali. Morda bodo dopolnili nekatera rodovna pravila, celo na področju nekaterih ženskih pravic. Tudi zato so Afganistanci raje izbrali talibe kot Američane.

Afganistansko gospodarstvo je razdrobljeno, odvisno od tuje pomoči, razvojno je država na repu najmanj razvitih držav. To je ekonomska cena vojn in vojaških intervencij tujih sil. Zgolj v obdobju 2002–2012 so z ameriško pomočjo delno spodbudili hitro rast, potem je spet prevladala stagnacija. Obdobje 2015–2024 so v Kabulu označevali kot »transformacijsko desetletje«, toda to je sedaj odvisno od novih oblasti in zamenjave ameriškega s kitajskim kapitalom. Devetdeset odstotkov prebivalcev dejansko živi z manj kot dvema dolarjema na dan, dvajset milijonov ljudi, polovica prebivalstva, potrebuje humanitarno pomoč za temeljno preživetje. To je tragična družbenoekonomska podoba zahodne okupacije in njenih marionetnih vlad. Na drugi strani so dejanski stroški ameriških protiterorističnih vojn, ki v obdobju 2001–2019 presegajo 6400 milijard, do leta 2050 bodo z obrestmi vred znašali 8000 milijard dolarjev. V 85 vpletenih državah sveta je padlo skoraj milijon ljudi, dejanskih žrtev je trikrat toliko, samo beguncev je 17 milijonov. Vsega tega danes ZDA ne zmorejo več pokriti, EU pa ne sprejeti, niti ekonomsko niti politično. Moralni bankrot je prehitel oboje. Perverznost ameriške in evropske vojne ekonomike je tu neizmerna.

EU je z Natom povsem pogorela. Afganistan ni niti strateška niti razvojna os EU, čeprav bi lahko s trajnostnim pristopom pomagala tamkajšnjim ljudem in državi. Afganistan ima pomembna rudna bogastva, lahko bi postal primer želene evropske ekološke paradigme. Prva prednostna naloga EU je sprejem beguncev, druga je humanitarna pomoč Afganistancem, tretje področje je spodbujanje prihodnjega trajnostnega razvoja te države. EU mora to početi bolj v navezavi s Kitajsko kot z ZDA. Gospodarske sankcije kot jamstvo spoštovanja človekovih pravic so tod zgrešena trgovina. Zahod jih je kršil preveč, da bi jih lahko kadarkoli še pogojeval. Tudi tu je torej ključno zaupanje in ne pogojevanje.

Slovenija je v Afganistanu dobila dve lekciji. Prva zadeva Nato, ki je vseskozi zgrešena politična naložba. Druga prinaša dokaz, da lahko domača gverila premaga najmočnejšo vojaško silo sveta. Torej je treba doktrino in razvoj Slovenske vojske postaviti iz glave na noge. Za zdaj se oborožujemo in urimo za tuje vojne in domače poraze. In ko bo Janševa vlada pompozno sprejela tistih pet Afganistancev, eno družino za lažni humanitarni alibi, pomislimo na svojo odgovornost v tej raboti. Lažje je zapustiti Afganistan kot zbežati pred samim seboj.