Slovenija, na sporni strani EU

dr. Bogomir Kovač

10. 9. 2021  |  Mladina 36  |  Ekonomija

Blejski strateški forum (BSF) so leta 2021 ob predsedovanju EU želeli predstaviti kot »ponos slovenske diplomacije«. Organizacijsko je uspel, vsebinsko pa ne. BSF nikoli ni postal slovenski Davos. Začel je s prvo Janševo vlado in morda končuje kot rekviem njegove tretje. Letošnjo podobo BSF je krojila vedno večja polarizacija visoko spolitizirane EU. Sedanja slovenska politična oblast postaja del avtokratskih populističnih teženj dela Srednje in Vzhodne Evrope. Zato je BSF bolj kot na prihodnost Evrope spominjal na njeno preteklost. Želeno federalistično poglabljanje EU je za populistično jedro postsocialističnih članic sporno. Hkrati pa je njena širitev na zahodni Balkan za jedrni del stare EU iluzija. EU doživlja v desetletju kriz presenetljive obrate. Zahodna EU okoli Nemčije krepi socialistične rešitve z zeleno agendo in socialno vzdržnostjo. Višegrajska skupina z Madžarsko in Poljsko gradi ksenofobni vzhodni neoliberalni kapitalizem. Desničarski populizem je njuna ločnica in povezovalka hkrati.

BSF je od samega začetka želel zbirati udeležence iz politike, gospodarstva in znanosti, ki naj bi izmenjevali mnenja in krojili inovativne rešitve. Ambicije so bile vedno bolj regionalne kot globalne. Zamisel o slovenskem Davosu, tam v zaledju Logarske doline pri Plesnikovih, se je hitro izgubila, čeprav jo je leta 1997 podpiral celo Klaus Schwab. Takšen projekt zahteva jasno vizijo, trdo povezanost stroke in diplomacije. Pri nas pa je bila zunanja politika vedno dekla in na koncu žrtev notranje. Zato kasnejša ustanovitev BSF nikoli ni dosegla svojega diplomatskega namena. Toda vedno ni bilo tako. Ljubljana je pred dvestotimi leti štiri mesece gostila tretji kongres Svete alianse, vrh evropocentrične svetovne diplomacije. In pred dvajsetimi leti smo na Brdu imeli vrhunsko geopolitično srečanje Busha in Putina. Oboje je bilo del naključij. Leta 1821 je bila Ljubljana premetena Metternichova izbira. Ravno prav provincialna, da je bila varnostno obvladljiva, in hkrati dovolj imenitna za 630 udeležencev s kralji in cesarji vred. Pred dvajsetimi leti nam je uspelo zaradi Drnovškove premišljene zunanje politike. Vzporednice obeh dogodkov so povedne, toda sila različne.

Ljubljanski kongres (1821) naj bi utrdil poslanstvo absolutističnih fevdalnih vladavin proti revolucionarnim gibanjem. Prisega na suverenizem avtokratskih vladavin, reakcionarnost krščanske Evrope. Prihodnost EU na BSF 2021 je videti podobno suverenistična, nazadnjaška, namenjena zaščiti bele, moške, krščanske Evrope. Na drugi strani je srečanje Bush-Putin ponudilo drugačno iskanje globalnega zaupanja obeh velesil. Slovenija je takrat še znala iskati uravnoteženo distanco do njiju, zmogla je nekaj avtonomije v OZN, tudi moralno držo Drnovška zadnjih političnih let. Vstop v EU je to še dopuščal, pri Natu pač ne. Odnos Slovenije do geostrateških sil je postal vse bolj negotov. Janša je sedaj vse skupaj prignal do absurda. Zameril se je Bidnovi Ameriki, Putinova Rusija ga že dolgo ignorira, kitajsko svilno pot smo zaprli. In končali smo tudi na sporni strani EU.

Zadreg je veliko. BSF bi rad postal nekakšno evropsko okno za reševanje balkanskih vprašanj. Toda Slovenija je politično kredibilnost na Zahodnem Balkanu v tridesetih letih povsem izgubila. Če naj razklano EU poveže širitev na Balkan, kar je bilo sporočilo letošnjega BSF, potem smo hudo zgrešili. Nasprotujočih si identitet na Balkanu ni mogoče poenotiti s politično-ekonomskim nacionalizmom, krščansko ksenofobijo in suverenizmom. Dokler je Evropa veljala za srednjeveški zemljepisni pojem in se ni zarisovala kot moderen prostor političnih svoboščin in ekonomske povezanosti, smo pravo lahko zamenjevali s politično oblastjo. Pravo je dejansko institucionalna ureditev, skupek družbenih pravil, in ne oblast. Družba se s pomočjo prava samoorganizira, pravo dejansko pripada družbi in ne politiki, legitimnost je pogoj za legalnost. To so pomešali na Poljskem, Madžarskem in drugod, tudi v Janševi viziji Slovenije. Etatizacija prava je njegovo ukinjanje in tega nihče na BSF ni zmogel in mogel izreči.

Toda najtrši oreh je za EU vzpon desnega populizma, ki ga je BSF že drugič zapored legitimiral, tokrat celo z Melonijevo, znano predstavnico italijanskega neofašizma. Populizem ima politično-ekonomske in kulturnoidentitetne korenine. Temelji na antielitizmu in antipluralizmu, avtoritarnosti in suverenizmu, pa tudi ekonomskem intervencionizmu in neuresničljivih ekonomskih politikah. Desni populizem je predvsem domačijski, ksenofoben do tujcev in drugačnih. Bolj ga moti globalizacija in migracije kot socialne razlike in moč kapitala. Populisti so za evropsko ekonomsko pomoč, zavračajo pa njene politične pogoje. Vrednote solidarnosti nadomeščajo s sebičnostjo, krščanstvo je alibi nestrpnosti do drugih. Na teh oseh izginja tradicionalna delitev na levico in desnico. Politični konflikt nastaja med rodovno logiko nacionalistov nasproti kozmopolitski kulturi »evropejcev«, med usihajočo socialno demokracijo in večbarvnimi neoliberalci, med zmagovalci in poraženci globalizacije … Namesto zaupanja je cement desnega populizma sejanje strahu in povzročanja političnega kaosa. Pandemija je priročno sredstvo tega, staro strašenje s komunisti del klasične demagogije od Mussolinija dalje. Postopna militarizacija družbe je epilog teh stremljenj.

Islandija je primer majhne države, ki je po krizi 2009 uspela, ker si je upala biti drugačna. Slovenija tega ni zmogla. Czesław Miłosz je v Drugi Evropi (1959), kamor hitimo, povedal vse. Iskrenost je tu nemogoča, obstaja zgolj kot privid, vse je podrejeno ideji konstrukcije nove družbe. Resnica preteklosti nujno postaja nova laž. Zato je prihodnost zgolj selektivna vizija preteklosti. To je torej »prihodnja Evropa« v večni luči BSF, Janšev novi krasni svet.