Ubijte sla

Heni Erceg

19. 11. 2021  |  Mladina 46  |  Hrvaška

Bilo je novembra 1991, ko sem »odhajala« iz okupiranega in razdejanega Dubrovnika, ki so mu hrvaške oblasti obrnile hrbet. Dolge dni sem gledala, kako sta srbska in črnogorska vojska v mestu povzročali smrt in uničenje, dokler ni postalo jasno, da imajo osvajalci prosto pot in lahko vkorakajo v Dubrovnik. Pozneje, ko so se umaknili, sem ugotovila, da je šlo za pritlehno trgovino z grozo, za politični dogovor dveh takratnih hijen, srbskega in hrvaškega vodje, da se Dubrovniku »prizanese« v zameno za Vukovar na severu Hrvaške, ob meji s Srbijo.

Tako so prelepo mestece ob Donavi brez milosti rušili, njegove prebivalce pa pobijali, medtem ko sem zapuščala Dubrovnik v plitvem lesenem gliserju nekega pogumnega mladeniča, ki se je skušal izogniti baražnemu ognju »junakov« z ladij jugoslovanske vojaške mornarice. V tistem divjem jugu je vijugal po valovih, ves napet in tih, moj strah pa je bil naravnost otipljiv; poznala sva se iz nekega prejšnjega življenja, iz časov pred to nepotrebno vojno, in pozneje ga nisem nikoli več srečala. Pome so potem prišli z avtom Slobodne Dalmacije – moja propagandna televizijska hiša tega ni bila pripravljena storiti –, izdajateljice časopisa, ki so ga tisti mladi fantje skupaj z zdravili vsem nevarnostim navkljub dostavljali v okupirani Dubrovnik. Na poti proti Splitu je voznik nekam zavil, da bi sredi ničesar »pobral« novinarja Slobodne Dalmacije Borisa Dežulovića. Ta se je skozi Bosno vrnil iz Vukovarja, ki je prav tiste dni končno padel v roke srbski vojski. Sedel je v avto, v katerem nisem in nisem nehala jokati, Boro pa ni spregovoril niti besede.

Potem je napisal pretresljivo, nepozabno reportažo iz Vukovarja: »Bil je Vukovar. Bilo je mesto. Iztaknili so mu oči in mu iztrgali drob …« Pisal je o svojem strahu pred četniškimi hordami, napisal zgodbo o mestu poklanih, sestradanih, pobitih prebivalcev, iz katerega je kot zadnji radijski glas prišel glas novinarja Siniše Glavaševića, ki je iz kleti tamkajšnje bolnišnice ogorčeno klical Tuđmanovo oblast na odgovornost zaradi izdaje Vukovarja. In kmalu po tem tudi sam izginil v vrtincu vukovarskih smrti. No, resnica o »prodaji« Vukovarja srbskemu satrapu Miloševiću je bila prav tista resnica, ki sem jo tudi sama dojela v okupiranem, komajda branjenem Dubrovniku.

Ne Boro ne jaz nisva izstavila računa za »služenje« domovini, nisva postala nosilca spomenice domovinske vojne, čeprav so se z njo ozaljšali številni novinarji, ki so o vojni »poročali« iz varnih zaklonišč. Namesto tega sva skupaj z drugimi ustanovila tednik Feral Tribune in se iz zglednih Hrvatov hitro prelevila v četnika, ki »sovražita vse hrvaško«. Kajti pisala sva o državi, utemeljeni na nacionalizmu in laži, na donosni zgodbi o mučeništvu, h kateri brez dvoma sodi tudi desetletja negovani mit o Vukovarju kot velikosrbski žrtvi, do katere hrvaškemu orožju in obrambi ni uspelo priti – čeprav bi lahko –, zaradi česar so mesto po treh mesecih obleganja zasedli napadalci.

Nato pa je postalo »mesto heroj«, os političnih manipulacij, drag mavzolej, v katerega te dni, kot da bi slavili zmago, ne izdaje in poraza, romajo politiki HDZ in zaslepljene ljudske množice, mojega tovariša Dežulovića pa varuje policija. Ker je napisal besedilo Jebo vas Vukovar in s tem podžgal bes pokvarjencev omračenega uma in državnih plačancev, ker naj bi bil globoko razžalil vukovarske žrtve, vse Hrvate, otroke v vrtcih … V resnici je Boro pisal prav o državi, ki manipulira s tem mestom, vlaga ogromno denarja v to nacionalno svetišče, čeprav ga prebivalci, kot bi bilo kužno, množično zapuščajo, tako da mesto živi en sam dan, 18. novembra, ko ga preplavijo lažno ganjeni predstavniki oblasti, dobro preskrbljena braniteljska elita; vse drugo je zgolj kulisa stalne nacionalistične predstave.

V glavnem, desetletja po tem, ko se je Boro vsem nevarnostim navkljub prebil v Vukovar in potem napisal tisto izjemno reportažo, mu s smrtjo množično grozijo prav tisti bebci – zbral je več sto groženj in jih prijavil policiji –, ki so takrat dremuckali v kakem vojnem zatišju ali so kot prihodnji voditelji države Vukovar »branili« iz Bruslja. Resnično zlovešče pa je, da je neverjetno gonjo proti novinarju in piscu, ker brani Vukovar pred institucijami, ki so ga zavestno preobrazile v svetišče brez življenja in vse bolj tudi brez prebivalstva, začela sama država oziroma njeno ministrstvo za branitelje. To zahteva kaznovanje kolumnista in besedilo razglaša za »sramotni napad na temeljne vrednote, na katerih je vzniknila Hrvaška«, saj naj bi bil pisec z njim razvrednotil vukovarske žrtve in podobne bedastoče. Sledi pa najhujše, sporočilo državne oblasti novinarju: »Ga morda moti svoboda, v kateri živi zaradi vukovarskih žrtev in žrtev celotne Hrvaške?« Kajti oni, ti mrliški ogledniki in zajedavci mesta mavzoleja, mu jo kakopak lahko odvzamejo. S tem fašističnim sporočilom se je lov na Boro lahko začel, ničvredneži so dobili krila, tisoči so si zamišljali najrazličnejše okrutne načine za likvidacijo novinarja, ki je opozoril, da je zaradi smešnega državnega konzerviranja Vukovarja iz mesta v zadnjem desetletju odšla petina prebivalstva, 5500 ljudi. Nazadnje pa je »dobri« sosed v najboljši nacistični maniri razkril Borov domači naslov.

Seveda ne gre za to, da golazen iz besedila ni razbrala kritike odnosa oblasti do Vukovarja, ki ga je ta balzamirala v poligon za svoje politične interese in preobrazila v kraj, vreden »posebne pietete«, namesto da bi bil mesto, kjer bi bilo mogoče dostojno živeti, ne, gre za golo fašistično konstrukcijo, nacionalistično filozofijo zastrupljene črede, na čelu katere stopajo državne institucije. Zato prav zares: Jebo vas Vukovar!