Kasim iz Vinkovcev

Heni Erceg

5. 11. 2021  |  Mladina 44  |  Hrvaška

»Grozljivo je, da tukaj živi toliko nadarjenih in pridnih ljudi, pa nam je vendarle uspelo zaplesti se v vojno z lastnimi brati. Pri vsej svoji nadarjenosti smo še vedno zaostali, kako bi se sicer lahko tako krvavo pobijali ob koncu 20. stoletja. Lopovi, nič drugega niso ti, ki so sprli navadne ljudi, in niti najmanj ni pomembno, na kateri strani je bilo več žrtev, ker ne bi smeli dovoliti, da sploh kdorkoli v Jugoslaviji izgubi življenje. Po krivici odvzeto življenje je vesoljna katastrofa. Civilizacijsko se nismo bili sposobni spoprijeti z zgodovinskim trenutkom.«

Kdo normalen se ne bi strinjal s to pacifistično mislijo, ki jo je igralec Rade Šerbedžija izrekel pred petimi leti ob predstavitvi svoje knjige v Beogradu? Da, med normalne sodi tudi številno občinstvo, ki dere na njegove koncerte v vseh državah na ozemlju nekdanje Jugoslavije, vendar žal to občinstvo ni smerokaz, ne usmerja političnih tokov in tudi ne more izničiti večnega nacionalističnega sovraštva, ki ga je na Hrvaškem deležen ta veliki umetnik. Zato je minister v sedanji vladi, pristojen za branitelje – prej je vodil veteranske horde, ki so s plinskimi bombami skoraj dve leti rušile oblast socialdemokratov –, Šerbedžijeve besede dojel kot »skrajno neprimerne« in je v zvezi z njimi izdal sporočilo za javnost, v katerem je ponovil mantro o užaljenih »braniteljih, ki so ubranili RH pred oboroženim srbskim napadom …« S tem je zavestno spodbudil odziv vedno pripravljenih predatorjev iz milijona paradržavnih združenj, da so od notranjega ministrstva zahtevali prepoved Radetovega koncerta v Zagrebu »zaradi resne varnostne grožnje, ki bi jo povzročil odpor braniteljev do Šerbedžijevih javnih nastopov«. Poleg te odkrite grožnje in zahteve po prepovedi razprodanega koncerta so od državnega tožilstva zahtevali še uvedbo kazenskega postopka in da se Šerbedžiji izreče prepoved javnega delovanja na ozemlju Republike Hrvaške za najmanj pet let.

Rade je v odgovoru falangi poudaril, da je imelo izrečeno izključno pacifistični namen in da v njegovih besedah ni bilo nikakršnih namigov na branitelje in domovinsko vojno, od ministra pa zahteval opravičilo. Seveda ga ni dočakal, sledila je nova grožnja, češ da je ministrstvo za branitelje »dolžno varovati vrednote in pridobitve legitimne osvobodilne domovinske vojne …« Varovati pred kom? Pred umetnikom, katerega varnost je nenehno ogrožena, saj mu nacionalistični ničvredneži nikakor ne morejo oprostiti, da je po rodu Srb, da je pomemben umetnik, predvsem pa, da se je po prisilnem pregnanstvu v devetdesetih letih, ko je bil izpostavljen enaki fašistični mržnji, »drznil« vrniti v državo, kjer se je rodil, kjer je živel in postal eden najpomembnejših igralcev s tega območja.

Da, vrnil se je, sram naj ga bo, zdaj pa še javno nastopa, z nežnimi baladami dviga na noge občinstvo po vsej nekdanji državi, s soprogo Lenko Udovički pa sta ustanovila celo gledališče Ulysses, v katerem že leta mojstrsko igra Kralja Leara, piše knjige in s svojo večno blagostjo pospremi prijatelje, ki se odpravijo daleč od razuzdane nacionalistične množice – na oni svet. Tako je z melanholičnim recitalom pospremil tudi našega prijatelja, urednika Ferala in pesnika Predraga Lucića. Toda čemu sploh opozarjati na ta napad, samo enega od številnih grobih napadov na Radeta Šerbedžijo? Smo resnično mislili, da so se stvari zadnja leta spremenile? Ali so nemara ostale take, kot so bile že v devetdesetih letih, ko je Šerbedžija na zborovanju v Zagrebu prosil za mir in enotnost, isto pa je ponovil tudi v Beogradu skupaj z Mirkom Kovačem; temu so potem razbili glavo in vprašal se je: »Kaj bo, ko bomo vsi umolknili? Kdo bo sploh še povedal kaj smiselnega?« Kmalu po tem je Kovač zapustil Beograd in šel živet v Rovinj, Šerbedžija pa v Ljubljano, London in nato v Ameriko. Oba so razglasili za izdajalca, vsakega v njegovem domačem okolju.

Ta »izdaja« plehkega, ničvrednega, vendar nevarnega nacionalizma še kar traja, vse do danes, ko Radetu spet prepovedujejo koncert, tokrat v Vinkovcih, na severu Hrvaške, v mestu, kjer je odrasel, zato se je tega nastopa še posebej veselil. Napovedan je bil za 15. november, nekaj dni pred združenim mučeniškim obujanjem spominov na padec Vukovarja, ko se mrtvi zlorabljajo za zatezanje nacionalističnih okovov. Zato je župan Vinkovcev, seveda član večno vladajoče HDZ, sklenil, da v dneh, ko vsi jočejo, ni primerno, da bi prepeval takšen človek. Človek, utemeljeno sumljiv, ker je Srb, »kriv« pa je tudi, ker si je na predvečer vojne idealistično prizadeval ustaviti pokol med tukajšnjimi plemeni.

Nacionalistična farsa se torej ponavlja, ta mali hadezejevski gnom, človek, ki načeluje Vinkovcem, je s soglasjem organizatorjev Festivala igralcev, ki bi se moral končati z že razprodanim Radetovim koncertom, sporočil, da izvedba tega »v tednu, ko se spominjamo največje tragedije hrvaškega naroda in častimo spomin na vukovarske žrtve, ni primerna«, in nadaljeval v podobnem tonu etnične cenzure. Kaj pa bomo napravili s smehom in pesmijo v festivalskih filmih?

Kakorkoli, mračne prikazni so slovitega umetnika pregnale iz rodnega mesta. Kot da Radetova protivojna pesnitev o ubitem Kasimu iz Vinkovcev – »Na čigavi je strani bil? Sploh ni, pravijo, puške nosil, nekega mulca je na kolesu vozil.« – za katerokoli žalno slovesnost ni primernejša od etnohujskaških govorov politikov. Seveda je! Razen v državi, kjer vlada stranka, katere voditelji vojne niso niti videli, pa vendar je »kultura« vojne edina, ki jo gojijo. In ki ves čas rojeva sadove.