Obraz teme

Heni Erceg

30. 12. 2021  |  Mladina 52  |  Hrvaška

Hrvaški kardinal Bozanić je v poslanici ob letošnjem božiču nekaj napletal v dobro znanem pitijskem slogu, a poanta njegovega govorjenja je bila: »Ne nasedajte lažnim prerokom!« Katerim pa? Tistim, ki zagovarjajo cepljenje kot izhod iz hromeče pandemije, torej znanstvenikom, ali je morda mislil, čeprav seveda ni, na »preroke«, ki na zborovanjih tulijo proti znanosti, v cepivu pa vidijo samega vraga, čipe, ki nam jih hočejo vstaviti nečiste sile, svetovna središča moči … Pod egido svobodnega odločanja se je s pametjo sprla tista skupina Hrvatov, sicer precej omejenega uma, ki je nenadoma odkrila vse čare svobode, vendar svobode, katere izhodišče je sebičnost, v kateri ne vidijo dalje od svojega nosa in s katero neposredno ogrožajo svobodo drugih in njihovo pravico do tistega, kar je za človeka najdragocenejše, torej do zdravja. Z več kot 12 tisoč umrlimi zaradi covida – to je več, kot jih je bilo ubitih med vojno –, z izgubo 50 človeških življenj vsak dan se Hrvaška po smrtnosti uvršča v sam vrh, pa vendar je med evropskimi državami najliberalnejša pri omejitvah, ki to sploh niso, ker si mora zagotoviti vsaj tisto miloščino, ki jo v proračun prispevajo storitvene dejavnosti, restavracije, kavarne in trgovska središča, edine gospodarske dejavnosti, iz katerih vanj sploh še kaj priteka.

Jasno je seveda, da je zmedo v glavi teh ljudi večidel povzročila popolnoma izgubljena oblast, toda tu nas zanima neka druga institucija, natančneje, vzporedna oblast na Hrvaškem, katoliška cerkev, saj se velika večina državljanov opredeljuje za vernike, podložne dušnim pastirjem. Zato je vprašanje, ali je taka omejenost družbe učinek nerazumne, nehumane vere, ki jo vztrajno propagirajo predstavniki cerkve, zgolj retorično. Tako je prejšnji mesec, ko je število umrlih zaradi covida že preseglo 12 tisoč, bolnišnice pa so se dušile pod bremenom obolelih v epidemiji, ki so jih skušale rešiti, zaradi česar so bili vsi drugi bolniki, tudi onkološki, postavljeni na stranski tir, Hrvaška škofovska konferenca objavila cinično naslovljeno priporočilo Ali je cepivo proti covid-19 moralno sprejemljivo?. Odgovor se je glasil, da je, vendar z dodatkom, da ima vsak pravico do ugovora vesti! To je precej podobno temu, da se hrvaški zdravniki pri vprašanju pravice žensk do splava množično sklicujejo na ugovor vesti.

»Če upoštevamo, da je temelj družbene ureditve spoštovanje človeka,« menijo škofi, je »treba spoštovati utemeljitve posameznikov, ki iz upravičenih razlogov zavračajo možnost cepljenja«. Seveda ne povedo, kateri so »upravičeni razlogi«, ki dopuščajo ogrožanje tujega zdravja, zato bi bilo preprosteje, če bi svoje litanije neolepšano povzeli z ugotovitvijo: Jebeš znanost! Podžgani s takšnim mnenjem hrvaški verniki od časa do časa protestirajo proti vrag vedi čemu – saj jih država v nič ne sili – in pri tem tovorijo naokoli Marijine podobe, toteme in drugo versko kramo.

Drugače od hrvaških škofov je Nemška škofovska konferenca ob istem času v izjavi Dolžnost iz solidarnosti in ljubezni do bližnjega vse katoličane in vse državljane pozvala, naj se cepijo, saj je to »moralna dolžnost, ki izhaja iz pravičnosti, solidarnosti in ljubezni do bližnjega«. Ni omenjala ugovora vesti, saj je vedela, da bi s tem okrepila moč nasprotnikov cepljenja, sklicevala pa se je tudi na papeža Frančiška, ki ves čas zagovarja cepljenje in hvali delo znanstvenikov, zaradi katerih »imamo cepivo, da se lahko zaščitimo pred covidom«.

Zakaj je torej hrvaška katoliška cerkev vedno na napačni strani zgodovine? Kot je bila nekoč davno na strani fašističnega zla, ki je sejalo zgolj smrt, tako je danes spet na strani smrti. Kakor imajo še danes nekateri duhovniki radi ustaške simbole ali zagovarjajo oživitev nekdanje ustaške države, prav tako v imenu boga poneumljajo vernike, in namesto da bi se sklicevali na solidarnost in odgovornost – kar bi sicer morala biti najpomembnejša postulata vere –, morbidno zagovarjajo ugovor vesti, ki je podlaga za izmikanje cepljenju in zanikanje znanosti. Čeprav je umrlo toliko ljudi, se zdi, kot bi katoliška cerkev slavila smrt in odvračala vernike od cepljenja, prepričuje jih, da so tako ali tako že prejeli tri cepiva – zakramente krsta, obhajila in birme –, vsakršno razumno, humano razmišljanje pripadnikov cerkve pa je obsojeno na grobe napade ne le cerkve same, ampak tudi vernikov. Táko je na primer razmišljanje reškega nadškofa Mateja Uzinića, ki pravi, da bi kot duhovnik »raje umrl zaradi tega, ker sem se cepil, kakor da bi zaradi tega, ker se nisem cepil, povzročil, da bi kdo zbolel in umrl«.

Toda to so osamljeni glasovi v cerkvi, ki svoj obraz teme pokaže vedno, kadar grozi, da bo razum prevladal nad zmotami, kadar kaže, da bo znanost premagala neznanje in zablode, s katerimi ta institucija vernike že stoletja drži v primežu zaostalosti. Cerkveni voditelji dobro vedo, da zaupanje v znanost osvobaja ljudi, zato jo prezirajo, zato trapajo o ugovoru vesti pri cepljenju, poveličujejo kult smrti, drugače od nemških škofov, ki menijo, da je človeško življenje največja vrednota in da v zvezi s to pandemijo ne sme biti dopuščeno nikakršno sklicevanje na ugovor vesti. Kadar hrvaška cerkev, ki ima veliko moč, zanikanje znanosti utemeljuje na domnevnih verskih razlogih, je to zgolj perfidno zagovarjanje politične ideologije. Tiste, v imenu katere je pred nedavnim blagoslavljala orožje in spodbujala pogubni etnonacionalizem. Z drugimi besedami, tukajšnja cerkev vedno doživlja največji razcvet takrat, ko pustoši smrt