Antipolitika

N'toko

4. 2. 2022  |  Mladina 5  |  Žive meje

V obdobju bližajočih se volitev, ko javno življenje zaznamujejo strankarske kampanje, javnomnenjske ankete in projekcije sedežev v državnem zboru, moramo na glas spregovoriti o dejavniku, ki dejansko narekuje potek celotnega procesa: ljudje sovražimo parlamentarno demokracijo.

Že nekaj časa je to tako. Na volitve ne hodimo iz vere v politične institucije in ne oddajamo glasov, ker si želimo v parlament postaviti naše predstavnike. Nasprotno, na volitve gremo, ker lahko le tako kaznujemo osebe, ki so se nas drznile tam predstavljati. Prek volitev uresničujemo potlačeno željo, da bi to institucijo podrli, da bi njene člane ponižali, disciplinirali, kaznovali. Kandidata za v parlament sprejmemo kot svojega predstavnika zgolj pod pogojem, da nam obljubi maščevanje nad osovraženimi kravatarji, obračun z vsemi starimi silami, uničenje moči političnih razredov. To je bila nekoč privlačnost Janše, nato Jankovića, nato Cerarja, nato Šarca, danes pa Roberta Goloba – vsak naslednji kandidat je izglasovan zato, da kaznuje svojega predhodnika, ker si je drznil v politiko. Vsak sprva nastopi kot antipolitik, človek iz množice, ki v parlament vstopa izključno z namenom, da ga v imenu ljudstva kastrira in moralno prenovi. Vsak je izglasovan zato, da nekdo drug odide. In tako se parlamentarni sistem ohranja prek cikla kreativnega samouničenja.

To pelje do paradoksalne situacije. Ker parlamentarce vidimo kot nasprotnike ljudstva, predstavnike ljudstva iščemo drugod: v gospodarstvu, v nevladniški ali medijski sferi, med kulturniki ali pravniki ... skratka, med pripadniki tako imenovane civilne družbe, ki so neomadeževani z volilnim procesom in jih zato dojemamo kot pristne glasove navadnih ljudi. Najbolj izpostavljeni izmed njih so okiteni z nazivi tipa »glas mladih«, »glas stroke«, »glas zatiranih« ali »glas ljudstva«. Ne glede na vašo politično ali finančno moč morate zgolj ponavljati, da vas politika ne zanima, pa vas ima ljudstvo za svojega. »Ta se ne bori samo za svojo rit, tako kot politiki!« Ta refleks pa je hkrati globoko nedemokratičen, saj glasovi ljudstva postanejo figure, ki niso bile nikoli izglasovane in jih zato tudi ni mogoče odstaviti. »Glas« pač ni oprijemljiva funkcija, tako kot »mladi«, »stroka« ali »zatirani« niso reprezentativne organizacije. Civilnodružbenih veljakov si ni izbralo ljudstvo, ampak so se pojavili v javnem življenju zaradi dobrih medijskih, družinskih, političnih ali poslovnih povezav … skratka, zato ker so znali vse življenje dobro skrbeti za svoje riti. Naj ljudstvo še tako sovraži parlament, zunaj njega nima na voljo nobenih demokratičnih postopkov, zato jim glasnike določa kar medijski establišment, ko izbira voditelje protestnih gibanj, vplivneže, naj-menedžerje in osebnosti leta. In ti kasneje postanejo potencialni strankarski kadri ali pa njihovi zunajparlamentarni podporniki.

Eden takšnih glasnikov ljudstva je Robert Golob. Ta je morda najbolje od vseh doslej razumel odnos med civilno družbo in institucionalno politiko – da je najzanesljivejša pot v parlament zanikanje parlamentarizma. Če hočeš uspeti na volitvah, moraš biti najprej vodja Gibanja, ki črpa legitimnost iz dejstva, da je zunajparlamentarno. Tako je Golob spretno izkoristil nedemokratičnost civilnodružbenih gibanj in medijem prodal svoje lastno kvazigibanje. Ni mu bilo treba sodelovati pri mučnih protestniških in protivladnih podvigih, saj je vedel, da je za medije dovolj vzeti nekaj protestniškega vokabularja in se razglasiti za voditelja civilne družbe. Čeprav je bil že državni funkcionar in podpredsednik stranke, je lahko nastopil kot politični outsider zgolj z izjavo, da »ne bo ustanavljal stranke, ker so te del problema ...«. Ni mu bilo treba prikrivati svojega bajnega bogastva, saj je vedel, da lahko to uporabi kot dokaz, da je v nasprotju s parazitskimi politiki pridno delal. Prav tako mu ni bilo treba pokazati nobenega političnega programa – to je za politike, on pa je vendar Antipolitik.

Človek bi ob tem seveda pomislil, da bodo predstavniki civilne družbe, mediji, kulturniki, akademiki in drugi kritični glasovi ob tej brezsramni apropriaciji skočili v zrak. Zgodilo se je prav nasprotno – vsa civilna družba je ponižno sklonila glave pred samooklicanim vladarjem in nas začela nagovarjati h glasovanju. Kot pred vsakimi volitvami – civilna družba potihne in se spremeni v propagandni aparat elit. Pri tem se kakopak vsi zavedajo, da bo Golobova priljubljenost strmo padla, ko bo dokončal prestop iz sveta ljudstva v svet parlamenta in postal pravi politik. Še več, postal bo politik brez programsko koherentne stranke, polne oportunistov, katerih individualni interesi bodo v nekaj mesecih raztrgali njegov projekt. Takrat bo civilna družba znova skočila v zrak in odigrala svoj performans ogorčene kritičnosti proti ljudem, ki jih je ravnokar pomagala spraviti v državni zbor, hkrati pa bo v svojih vrstah že iskala novega antipolitika, ki nas bo rešil pred njimi. Tako bo šla volilna igra v nov krog, ne da bi imelo ljudstvo besedo pri eni sami samcati politični odločitvi.

Politični filozof Samir Amin je že dolgo tega pisal o »farsi demokracije« – prepletu parlamentarizma in civilne družbe, ki v zahodnih družbah ustvarja videz participacije, medtem ko se dejanska odločevalska moč navadnih ljudi vseskozi zmanjšuje. Ljudje zagotovo slutimo, da izbira tega, katera skupina elit nam bo vladala, ni prava demokracija oziroma je demokracija le v najbolj površinskem pomenu besede. To nas na eni strani napeljuje k želji, da bi parlamentarizem uničili, na drugi strani pa k polaganju upov v še manj demokratično civilno družbo, ki vladajočim nasprotuje le navidezno. Elite so odkrile, da lahko izkoriščajo to kontradikcijo in ohranjajo kredibilnost demokratične farse z antipolitičnim populizmom. »Vam ni všeč vladavina parlamentarnih bebčkov? Meni tudi ne! Glasujte zame in bo politike konec!« Da bi to farso vsaj malenkost približali dejanski vladavini ljudstva, imamo na voljo dve poti: približati parlament ljudem (z ukinitvijo državnega financiranja strank in obveznim financiranjem iz članarin bi lahko dobili bolj množične in demokratične stranke, ki odslikavajo interese članstva, ne pa parlamentarne birokracije) ali pa parlament od ljudi oddaljiti (z uvedbo volitev na delovnih mestih, v javnih institucijah in lokalnih skupnostih bi odločitve poslancev imele bistveno manjšo težo). Obe poti seveda zahtevata napor in organiziranje ljudi onkraj civilnodružbenega slogana »Gremo volit!«.