-
28. 1. 2022 | Mladina 4 | Za naročnike
-
Nad Hrvaško so se zgrnili temni oblaki. V Banskih dvorih, kjer kraljuje vlada, v zgodovinskem središču Zagreba, opasanem z neprepustno železno ograjo, ker se premier neizmerno boji atentata na svojo visokost, že več dni ves čas gorijo luči. Nad dolgo mizo se, nagneteni v skupni grozi, sklanjajo ministri in premier in ne morejo verjeti svojim očem. V zraku je zaznati nejevero, zgroženost bi tako rekoč lahko rezal z nožem, v najslabšem stanju pa je gospod premier – drugače nadut in vzvišen se je zdaj kar nekako zgrbil in prebledel, ves iz sebe je zaradi grozljivega dokumenta, ki ga ima pred nosom.
-
»Davos, ta tradicionalni simbolni naziv za letno srečanje Svetovnega gospodarskega foruma (WEF), je mrtev. Že drugič zapored so WEF zaradi pandemije prestavili na splet. Srečanje brez srečujočih se s tem izgublja svoj smisel in pomen. Veličastna strokovna mreža in vplivni politični projekt profesorja Klausa Schwaba s številnimi letnimi analizami, poročili in posveti postopoma izgubljata zagon in tudi sponzorje. Davos je vedno želel biti ogledalo sveta in znanilec njegovih sprememb. Priklonil se je zahodnemu globalnemu kapitalu, spodbudil azijske države in odprl vrata tretjemu svetu, mladim in nevladnim organizacijam. Deležniški kapitalizem je bila Schwabova vizija novega sveta, revolucionarni naboj je pripisoval novim tehnologijam in ne starim razrednim bojem. Toda pandemija je razkrila blasfemičnost ekonomske globalizacije in ranljivost politične povezljivosti. Opuščanje davoških srečanj sovpada z vzpostavljanjem nove hladne vojne. Svet z Davosom ni bil kaj prida, brez njega je videti še slabše.
-
Je življenje, ki ga ta čas živimo, normalno, živimo v normalnosti? Odgovor je zapleten, normalnost je izmuzljiv pojem. Praviloma predpostavlja, da je splošno stanje v družbi za znatno večino ljudi bolj ali manj sprejemljivo in ima torej pozitiven predznak. Seveda pa se vsaka normalnost s časom in razmerami spreminja in stara normalnost lahko postane nova normalnost, tudi če je grozna. Blizu temu smo ta čas; mučita nas dva virusa, eden humanoiden.
-
Podobni pojem žrtve pozna dve obliki: najštevilnejša so nesrečniki, ki se jim je porušilo dotedanje življenje in se potem pehajo za preživetjem, nekaj pa je žrtev, ki se predstavijo kot take in potem na tem gradijo svoje nove kariere. Ob prevzemu stranke Z.Dej je Robert Golob povedal, da ga je vlada odstavila in mu s tem pravzaprav dala medijski kapital za preboj v politične vrhove. Nerodno je le to, da je potem povedal, da je sam umaknil soglasje za imenovanje na mesto prvega moža GEN-I, ker je vstopil v politiko.
-
Tudi Janez Janša lahko upravičeno reče: »Sem pa res od sile.« Tudi on je en tak pogumen vojaček. Res pa je, da pogum ni prav vedno znak bistrosti, kaj šele modrosti. Ampak kakorkoli. Trem velesilam je že vrgel rokavico: Združenim državam, Rusiji in Kitajski. Pa še Evropsko unijo kot nekakšno polovično, ne vojaško, ampak zgolj politično velesilo je izzival.
-
Odločitve različnih evropskih vlad, da sproščajo ukrepe, od danske do ne nazadnje slovenske, mirnost evropske komisije, blaga in pomirjujoča sporočila Svetovne zdravstvene organizacije, mirni odzivi epidemiologov na rastoče številke po vsej Evropi – vse to nakazuje, da je vsaj v Evropi prišlo do temeljnega obrata v boju zoper koronavirus. Faza, v katero prehajamo, je množično prekuževanje. Ne gre za dogovor med vladami, ne gre za dogovor med strokovnjaki, sploh ne gre za neko sprejeto odločitev. Zadeva poteka nekako organsko, politiki jo uvajajo postopoma, vsi se tega vsaj tiho zavedamo, nihče od odgovornih pa tega ne izreče.
Iskanje brez piškotkov ni možno
