-
11. 2. 2022 | Mladina 6 | Za naročnike
-
Jojme, spet ti Judje, spet holokavst … so glasno zajavkali uredniki Hrvaške televizije, razpeti med ukaze vladajoče partije, katere retardirani storitveni servis so, in resnične dogodke iz hrvaške zgodovine. A so se hitro domislili, kako poskrbeti, da bo volk sit in koza cela. Tako je HTV na dan spomina na holokavst v udarnem terminu predvajala profani izdelek domoljubnega desničarja, ki govori o tem, kako je izraelski Mosad prijel nacističnega voditelja Adolfa Eichmanna, snovalca »končne rešitve«, torej poboja več kot šestih milijonov Judov. V pozni nočni termin pa »bomo uvrstili šov,« so premeteno sklenili podrepniki HDZ na HTV. Tako so si gledalci v gluhi noči lahko ogledali del deveturnega dokumentarnega filma Clauda Lanzmanna o pobijanju Judov. V drugih državah.
-
En srednjepomladanski dan v tretji polovici aprila. Iz očitnih razlogov sem se odločila, da bom špricala matematiko.
-
Pred tridesetimi leti, 7. februarja 1992, je bila podpisana maastrichtska pogodba, politično-ekonomsko morda najvplivnejši dokument EU po ustanovitvi tega združenja držav. Simbolnih sporočil je veliko. Pogajanja in podpis dokumenta niso zadevali velikih prestolnic najvplivnejših držav, temveč majhno nizozemsko mesto na bregovih reke Maas. Nastal je v obdobju velikega političnega upanja in ekonomskega optimizma, po padcu berlinskega zidu in razpadu socialistične Vzhodne Evrope. Pogodba je potrdila okvire ekonomske in monetarne unije, skupaj z evrom. Postavila je temelje ekonomske stabilizacije celotne zveze in procesne konvergence držav članic. Prinesla je zametke ekonomske in socialne kohezije, skupne varnostne in zunanje politike, tudi jasnejšega političnega soodločanja. EU je danes sredi permanentnih kriz in vedno novih zapletov. Politični populizem je povsod prinesel protievropske poglede in avtokratske posege, privatizacijo ekonomskih koristi EU in politični nacionalizem. Maastrichtske rešitve so ostale, njihov skupni optimistični duh pa je zamrl.
-
Moža sedita, se gledata, molčita. Potem Janez: »To mi moraš napraviti, Viktor.« Viktor: »Težka bo, obljubil sem mu te hotele.« Janez: »Zdaj jih ne morem dati, ljudstvo bo znorelo. In to tik pred volitvami.« Viktor: »Razumem. Ampak Danielu sem jih obljubil. Če jih ne dobi zdaj, bo čez čas zahteval še več.« Janez: »Vse bo dobil. A zdaj ne morem. Volitve so. Daj, do smrti bom tvoj dolžnik. Prosim. « Viktor molči, se nasmehne in Janeza potreplja po kolenu: »Bom razmislil, naklonjeno.« To je morda fiktiven prizor. Fikcija pa ni tole: država, tačas zožena na Janšo, prodaja množico slovenskih hotelov, kampov, parkov, toplic, zemljišč na najodličnejših lokacijah, prodaja skratka dobršen del turizma, razglašenega za strateško panogo, neznatni madžarski družbi, za katero stoji oligarh Daniel Jellinek, vezan na Orbána, Janševega vzornika in pokrovitelja.
-
Kaj je najbolj očitna vrednost osrednjih medijev v državi? Ko bi denimo premier Janez Janša v teve-intervjuju napovedal, da bodo odslej pri delu vlade, ministrstev in državnih podjetij vpeljali metode ameriške vojske, bi enoglasno zabobneli, da je to vojaški puč in da predsednik vlade vpeljuje militarizem, Pavle Gantar pa bi tvitnil, da je na oblasti vojaška hunta. In imeli bi prav: vojaške metode, ki predpostavljajo hierarhično poslušnost, so pač nezdružljive s kulturo iskanja dialoga z nasprotniki in urejanja družbe, v kateri so konflikti interesov najbolj normalno stanje.
-
Pred dvanajstimi leti je osrednji slovenski dnevnik, kot se rad promovira, v rubriki Pa še to, ki je namenjena predvsem sramotenju in smešenju, objavil novico, da se da na FDV diplomirati s skrajno bizarnimi in trivialnimi temami. Namreč, neka diplomantka je takrat v diplomskem delu raziskovala pomen bureka v našem prostoru. Njen mentor je bil, takrat še docent, dr. Stanković. Kaj bi lahko bilo narobe in smešno? Takrat sta izzvala zgražanje ceneno in nedomišljeno burkaštvo in antiintelektualizem. Pač, burek ni bil in še vedno ni samo kulinarični izdelek, ampak veliko več. Je v najširšem pomenu besede kulturni fenomen nekdanje Jugoslavije. In tako poleg pasulja in mesa z žara še danes zapisan v arhetipski spomin prebivalstva. Podobno, kot je hamburger postal najprej zaščitni znak ameriške instantne kulture, kasneje pa simbol amerikanizacije sveta: do koder sežeta Coca-Cola in McDonalds, so meje ameriškega kulturnega kolonializma. In prav tako: do koder segajo po bureku, so kulturne meje Balkana. Torej burek ni samo kulinarični, ampak tudi večplastni kulturni, antropološki, sociološki, ekonomski in še kakšen fenomen. Ampak tako kot burek je vsak družbeni pojav ali dogodek, denimo Janšev (častni) doktorat, ki ga je pridobil leta 2015 na Universum College v Prištini, relevanten in enakovreden analitični material. Seveda se pri slednjem ne da analizirati vsebina, ampak fenomen častnega doktorja in motiva podelitve. Tako iz geostrateške kot politološke, tako iz sociološke kot psihološke perspektive ...
-
Ta teden je na police slovenskih knjigarn prišla knjiga Sramota, ki opisuje slabi dve leti delovanja anonimne skupine Non grupa, ki je s svojimi plakati, grafiti in različnimi akcijami s preprostimi potezami (velikokrat kar čopiča) razkrivala naravo oblasti v tej državi. Zagotovo si bomo najbolj zapomnili prav talni grafit Sramota, ki se je vsakič pojavil tam, kjer je lomastila Janševa oblast. A noben pločnik v Sloveniji si v vsem tem času ni bolj zaslužil napisa Sramota kot pločnik na Erjavčevi ulici v Ljubljani, kjer je vhod v prostore predsednika republike Boruta Pahorja. Morda bi ta napis lahko vgraviral v tla kot trajen opomin kar njegov naslednik oziroma naslednica – kot opomin, da je to pomembna funkcija, ki sicer nima veliko pooblastil, kljub temu pa se da zlorabiti, predvsem pa potacati.
Iskanje brez piškotkov ni možno
