Drobljenje in združevanje
Kdo bi si mislil, da bo prav na ježka postriženi biznismen s Kozjanskega tisti, ki mu bo uspelo v začaranem krogu novih všečnih obrazov
Janez Janša je star 63 let. Če predpostavimo, da se ga bo zdravje še kolikor toliko držalo, bi lahko ostal politično aktiven še vsaj tja do leta 2036. In če predpostavimo, da se bodo vlade še naprej menjavale s trenutno frekventnostjo, bomo v naslednjih letih glasovali za vsaj še 15 novih strank, katerih novi obrazi bodo obljubljali, da nas bodo rešili pred Janšo. V tem procesu se bo nabralo na desetine bivših novih strank, ostankov prejšnjih volitev, ki bodo poskušale preživeti še en mandat s pomočjo vedno bolj bizarnih koalicij. Leta 2036 bi lahko, če karikiramo in odmislimo prag za vstop v parlament, dočakali koalicijo 45 strank – za vsakega opozicijskega poslanca ena –, katere povezovalna točka bi bila, da so bile vse nekoč rešiteljice pred Janšo. Le še eno novo potrebujemo, pa bo Janša res gotov!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Janez Janša je star 63 let. Če predpostavimo, da se ga bo zdravje še kolikor toliko držalo, bi lahko ostal politično aktiven še vsaj tja do leta 2036. In če predpostavimo, da se bodo vlade še naprej menjavale s trenutno frekventnostjo, bomo v naslednjih letih glasovali za vsaj še 15 novih strank, katerih novi obrazi bodo obljubljali, da nas bodo rešili pred Janšo. V tem procesu se bo nabralo na desetine bivših novih strank, ostankov prejšnjih volitev, ki bodo poskušale preživeti še en mandat s pomočjo vedno bolj bizarnih koalicij. Leta 2036 bi lahko, če karikiramo in odmislimo prag za vstop v parlament, dočakali koalicijo 45 strank – za vsakega opozicijskega poslanca ena –, katere povezovalna točka bi bila, da so bile vse nekoč rešiteljice pred Janšo. Le še eno novo potrebujemo, pa bo Janša res gotov!
Kako smo se znašli na tem vrtiljaku? Vsak naslednji volilni cikel proizvede potrebo po novih sredinskih obrazih, ki bi lahko premagali Janšo, hkrati pa inflacija novih obrazov šibi politični center kot celoto. Tako ključno politično vprašanje vsakič postane: kdo lahko združi vse te stranke? In odgovor je vedno: nov obraz! Kot bi zbirki anti-Janša kandidatov vedno manjkal le še en superjunak, da bi bila ekipa popolna. V to razmišljanje se ujamemo celo takrat, ko strategija sredinskega združevanja očitno ne deluje. Dokaz za to je že koalicija KUL, ki vidno načenja živce vseh članov in jih spreminja v karikature samih sebe – kot bi igrali komični skeč, kjer hoče vsak izmed štirih predsednikov prvi na tiskovno konferenco in se na koncu vsi nerodno zagozdijo med vrata. Vsakemu je jasno, da seštevek več neprepričljivih strank ne naredi ene prepričljivejše, tako kot več slabih jedi ne naredi dobrega kosila. KUL je nastala prav zato, ker se nobena izmed opozicijskih strank ne more izločiti iz povprečja in postati samostojna favoritka. Vsako takšno povezovanje je za stranke seveda škodljiv kompromis – ena drugi jemljejo medijski kisik, manjše tvegajo, da jih bodo večje požrle, večje pa v družbi z malimi izgubljajo identiteto. In tako prav nezadostnost združevalnega procesa ustvari nujnost novih strank.
Napaka opazovalcev je v tem, da sredinskim strankam pripisujemo skupen interes, ki bi segal onkraj interesa po lastnem preživetju. Ko se sprašujemo, »zakaj se ne morejo povezati«, predpostavljamo, da gredo vse stranke na volitve s ciljem ustvariti močno liberalno sredino ali premagati Janšo. Na stranke gledamo kot na nosilke neke višje ideologije, namesto da bi v njih videli to, kar zares so: vozila za partikularne interese. Vsaka stranka je pač zgrajena na podpori različnih interesnih skupin, ki želijo prek nje uresničevati svoje projekte – ena nižje davke, druga privatizacijo podjetij, tretja kak državni posel … Močna leva sredina pod okriljem LDS ni obstajala zato, ker bi se v Sloveniji vsi strinjali z liberalnimi vrednotami – obstajala je, ker so partikularni interesi številnih skupin takrat sovpadali, liberalna stranka pa je bila po naključju najzanesljivejše vozilo za njihovo uresničitev. V 90. letih so domači direktorji in tudi zagovorniki mednarodnega kapitala po izgubi jugoslovanskih trgov potrebovali čim hitrejši vstop v EU, k čemur jim je uspelo pritegniti tudi sindikate. Podobno so si želeli upravniki državnih sistemov, kulturne in akademske elite, nevladniki in drugi lovci na evropska sredstva. Po začetni vojni glede privatizacije so bile vse te skupine prisiljene dati razlike na stran in se podrediti imperativu evropskih integracij. V teh razmerah so lahko najrazličnejše skupine našle skupno zatočišče pod Drnovškovim liberalizmom, LDS pa je lahko vladal tudi v koalicijah z desnimi strankami. Takšna slika se je pri nas uveljavila kot »normalna politika«.
A prav uspešen proces evropskih integracij je te vrste politike pokopal. Pripadniki elit, ki so navijale za samostojno Slovenijo v Evropski uniji, da bi v novem sistemu vsak izmed njih lahko postal direktor, so se kmalu znašli na povsem drugačnem terenu. Na tranzicijski poti so se namreč gospodarstvo, javna uprava in civilna družba razdrobili na tisoče vrtičkov. Privatizacije so fragmentirale omrežja upravljalcev domačega kapitala, reforme trga dela so zdesetkale sindikate, mednarodni trgi so posekali moč kulturnih elit … Temelji za skupni politični projekt, ki bi jih vse družil, so bili tako povsem spodkopani. Nova realnost je divji spopad med direktorji skladov, podjetij, zavodov in sindikatov, vsak s svojimi političnimi botri in medijskimi zavezniki. Kateri skupni projekt lahko še poveže vse te ljudi, zdaj ko je prehoda v EU konec? Katera stranka jih lahko predstavlja? Katera ideologija jih lahko združi? Naj politiki še tako ponavljajo zlajnane prisege liberalizmu, iz njih nikakor ne morejo ustvariti skupnega političnega šotora. Vplivneži, ki si želijo vrnitve močne liberalne sredine, so spregledali, da je razdrobljenost sredinskih strančic zgolj odsev razdrobljenosti njihovih lastnih poslovnih omrežij.
Dejansko imajo v zadnjih osmih letih vse vladne koalicije zgolj eno stalnico: v vseh je gospodarski minister Zdravko Počivalšek. Kdo bi si mislil, da bo prav na ježka postriženi biznismen s Kozjanskega tisti, ki mu bo uspelo v začaranem krogu novih všečnih obrazov. V nasprotju z njegovim nekdanjim strankarskim šefom Cerarjem je Počivalšek razumel, da je združevanje politične sredine nemogoč projekt. Danes bodo preživeli tisti, ki znajo spretno skakljati med strančicami in koalicijami … te so tako ali tako le začasna vozila za daljnoročnejše interese. Najprej se mora zgoditi konsolidacija gospodarstva, kar v času velikih evropskih investicij postaja nujnost, šele nato se lahko vrne tudi politična konsolidacija. In Počivalšek, ki sicer zna zrihtati kak posel in zadovoljiti kratkoročne želje domačih kapitalistov, je vseskozi vodil politiko gospodarskega združevanja – v prvi vrsti združevanja turističnega premoženja v en državni holding.
Morda pa analitiki iščejo svojega novega Drnovška na napačnem mestu. Morda posttranzicijska Slovenija že ustvarja nove oblike političnega povezovanja. In morda prototip te nove politike že ves čas stoji pred našim nosom, prav z ironičnim imenom »Povežimo Slovenijo« – ohlapno koalicijo lokalnih in državnih funkcionarjev, ki želijo preurediti slovenske vrtičke v investitorjem prijaznejše posesti, na katerih bo lahko bogatela nova generacija elit. Ali bodo sponzorji tega procesa liberalne ali iliberalne stranke, je za počivalške čisto vseeno.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.