Guns & roses

Heni Erceg

11. 3. 2022  |  Mladina 10  |  Hrvaška

Mar ni vsak imperializem – čeprav vedno pod cinično egido zagotavljanja demokracije zatiranemu ljudstvu – enako odvraten? Pa vendar ameriški vdor v Irak in trajna izraelska zasedba Palestine kljub obsežnemu uničevanju teh območij in pobijanju civilistov nista nikoli spodbudila takšnih odzivov Evropejcev, kot jih je nasilni vdor ruskega carja v Ukrajino. Z njim so se »prebudili« uspavani birokrati krščanske Evropske unije, katere članice nenadoma dihajo kot ena, združene v neizmernem strahu, saj ima ruski predsednik tisto morilsko, kar lahko uporabi, kadarkoli se mu sprdne. To ni vojna v Bosni in Hrvaški, med katero je srbski Putin ponavljal podobno mantro o reševanju Srbov pred ustaši in balijami in tako več let uničeval obe državi, EU pa je to molče opazovala in se ni odločila za pošiljanje orožja ogroženima narodoma. Prav tako v srcu Evrope. Ker Slobodan Milošević ni imel jedrskega orožja, s katerim bi iz Beograda lahko sklatil Eifflov stolp v Parizu. Tako je tudi na pokol v Srebrenici gledala – od blizu – kot na notranjo zadevo vojskujočih se »tolp«, pobiti Bošnjaki pa so bili tako ali tako muslimani …

Z vojno v Ukrajini, enako grozno, kot so vojne v Iraku, Siriji, Afganistanu … so vsi zahodni voditelji postali svetniki in humanisti, vse notranje težave so zdaj potisnjene ob rob, hrvaški premier, ki glasno brani »evropske vrednote«, na primer ni niti slutil, da mu bo prav vojna omogočila pozabo vsega kriminala njegovih ministrov, opozicija pa bo opustila zahteve, naj odstopi. Po vsej Evropi so tiho razglasili vojno stanje, odvratni propagandni del tega stanja pa so brezpogojna rusofobija, prepoved koncerta Čajkovskega v Zagrebu, prepoved uporabe »jezika napadalcev«. Uh, kako podobno Hrvaški v vojnem letu 1991. Harkov je tako postal Harkiv, pomembni ruski umetniki pa morajo po evropskih državah pisno zagotoviti, da nasprotujejo Putinovi vojni. Hrvaški mediji so polni sumljivih tipov, ki odhajajo branit Ukrajino kot »prostovoljci«, čeprav se bodo tam v resnici pridružili pripadnikom pronacističnega bataljona Azov, ki so ga zdaj vključili v ukrajinsko vojsko. Tega ne delajo za denar, seveda ne, ampak iz čiste dobrote, to niso plačanci, so hrvaški junaki.

Da, histerija je vedno druga plat vojne, in kadar laja propaganda, naj demokracija in svobodni mediji molčijo. Zato so tudi mali evropski diktatorji nenadoma postali veliki demokrati, madžarski voditelj Viktor Orbán in slovenski Janša in češki Zeman kar tekmujejo, kateri bo bolj na široko odprl vrata ukrajinskim beguncem in dokazal privrženost evropskim vrednotam. Ki jih je zrušila in poteptala Rusija. Do tega trenutka se nihče ni kaj dosti spraševal o ravni spoštovanja teh vrednot, niti pokvarjenci, katerih premoženje je zdaj zamrznjeno, Putinovi oligarhi, ki so z umazanim denarjem s privolitvijo Evrope pokupili pol Londona, pol Balkana, gospodarske in naravne vire. Nihče se ni spraševal o spoštovanju človekovih in manjšinskih pravic v Ukrajini, niti o krvavem bogastvu tamkajšnje mafije niti o poslih Volodimirja Zelenskega, katerega ime se je znašlo v Panamskih dokumentih v povezavi s sumljivimi off shore družbami.

Danes, ko se reke beguncev zlivajo iz Ukrajine čez odprte meje evropskih držav, bi lahko rekli, da je Evropa postala dežela humanizma, združena v nasprotovanju napadalcu, ki v vsakem trenutku lahko utrne kolektivno življenje Evropejcev. Toda mar je res tako? Mar Poljska, ki skrajno nesebično sprejema največ Ukrajincev, ne zavrača tako rekoč slehernega prosilca za azil, begunci iz najrazličnejših bližnjevzhodnih držav pa so tam zaprti v nemogočih razmerah in čakajo na deportacijo, ne da bi jim priznali vsaj najtemeljnejše pravice.

»Vsak, ki beži iz Ukrajine, bo našel prijatelje v Madžarski,« sporoča Orbán, tisti desničar, ki je še včeraj govoril, da »nikomur ne bo dovolil v državo«, ko so se pred bodečo žico znašli sirski in afganistanski begunci, bežeči pred vojno v domovini. Bolgarski premier Petkov se sploh ni trudil prikriti nemoralnosti svoje begunske politike: »Ti ljudje so Evropejci. Inteligentni so, izobraženi, to niso tisti, o katerih identiteti nismo bili prepričani, tisti z neznano preteklostjo, v kateri so bili morda celo teroristi.« Slovenska vlada je bila še jasnejša: »Ukrajinski begunci prihajajo iz okolja, ki je v kulturnem, verskem in zgodovinskem smislu nekaj povsem drugega kot okolje, iz katerega prihajajo begunci iz Afganistana.«

Da, tudi v vojni veljajo načela prostega trga, zato tisti z »neznano preteklostjo« ne smejo dobiti dovoljenja za bivanje in možnosti za delo. Tako se Evropa spet spotika pri rasnem profiliranju in surovem odnosu do vseh, ki niso beli Ukrajinci, zaradi česar na tisoče afriških in azijskih študentov, ki bežijo iz Ukrajine, na mejah doživlja diskriminacijo, jim celo ne dovolijo prestopa meje ali pa jim preprečujejo vstop v vlake, da bi bilo v njih dovolj prostora za Ukrajince.

Hrvaška se je »zavezala, da bo sprejela in integrirala begunce, jim omogočila sodelovanje v kulturnem in socialnem razvoju, otroci iz Ukrajine pa bodo takoj začeli hoditi v šolo«. V šoli bi bila danes tudi mala Afganistanka Madina Husini, če je hrvaška policija v skladu z evropskim programom pushback ne bi nagnala nazaj proti Bosni. V smrt pod kolesi drvečega vlaka. Tako je tudi ta vojna razgalila institucionalni rasizem v Evropi, kjer se krepi domači nacionalizem. Plodna tla, iz katerih je že davno vzklil Putinov avtohtoni fašizem.