Grega Repovž

1. 4. 2022  |  Mladina 13  |  Uvodnik

Dvolični in pogoltni

Borut Mekina v tokratni Mladini razkriva nenavadne razpise po vsej državni upravi: ta mesec je objavila rekordnih 160 javnih razpisov za prosta delovna mesta za nedoločen čas. Ministrstva, vladne službe, agencije, vojska, policija mrzlično objavljajo razpise z izredno kratkimi roki za prijavo – tri dni! –, brez posebnih zahtev, za nedoločen čas in pogosto celo brez preizkusne dobe. Poglejmo primer, ki ga navaja Mekina: »Generalni sekretariat vlade je 7. marca objavil prosto delovno mesto koordinatorja v sektorju za prevajanje z rokom za prijavo tri dni, mesec prej so z rokom za prijavo tri dni objavili delovno mesto koordinatorja v oddelku za tehnične zadeve.« Da, govorim o ravnanju strank SDS, NSi in SMC – Konkretno, strank, ki ves čas napadajo državno upravo, češ da bi morala biti vitkejša, da je v njej zaposlenih preveč ljudi, da to obremenjuje gospodarstvo in proračun – a prav ti sprenevedavi ljudje danes spet na veliko zaposlujejo svoje ljudi v javnem sektorju. Nespodobno je sicer že to, da to počnejo na koncu mandata, vsem na očeh, brez sramu.

Toda težava je še hujša. Tako danes kadrujejo tudi po državnih družbah – najeklatantnejši primer je prezaposlitev državnega sekretarja Blaža Košoroka s sekretarskega mesta na ministrstvu stranke NSi (Košorok je sicer član SDS) na položaj predsednika uprave družbe Gen energija, pri čemer Košorok vsaj pozna področje, ki naj bi ga kot prvi mož družbe vodil; eden redkih med na novo imenovanimi. Večina drugih imenovanj, od direktorja Pošte Slovenije do direktorja RTV Slovenija, je bila sramotna tudi zato, ker je šlo za ljudi, ki nimajo niti minimalnih izkušenj, treba je bilo spremeniti formalne pogoje, da so jih sploh lahko imenovali. Seveda je imenovanje aktivnega politika v nasprotju s pravili upravljanja državnega premoženja.

Ves čas namreč gre zgolj za to: za denar. Pa ne za denar za stranko – vsak izmed njih se trudi čim več denarja dobiti zase. Ne pozabimo, da je vlada samo od Janševega brata Rajka – kot da ni jasno, da gre za nasprotje interesov in da bi morali pri tem še posebej paziti – kupila skoraj sto tisoč kemičnih svinčnikov. Seveda ne samo kemičnih svinčnikov.

Velikega dela teh dejanj ne bo mogoče izničiti oziroma spremeniti, za velik del spornih potez javnost ne bo nikoli izvedela, veliko pa jih bo ostalo nerešenih, ker bi bili sodni postopki prezahtevni, da bi se novim vodstvom splačalo izgubljati energijo z njimi. A nobenega dvoma ni: že zaradi transparentnosti in pravice javnosti do informacij bo naslednja vlada morala zbrati vsaj podatke o tem in jih dati v javnost.

A kako to politično (ne)kulturo sploh spremeniti? Kako preprečiti takšno ravnanje? Leve in liberalne stranke vsakič znova, ko prevzamejo vodenje vlade po Janši, pripravijo stroga merila in etične pravilnike (ker jih zahteva njihova javnost). Seveda tudi v teh vladah ta pravila vedno znova kršijo, a gre za posamične primere, posamične izpade – ki jih volivci tudi ostro kaznujejo. Toda ko nato spet pridejo na oblast SDS in njeni sateliti, se teh etičnih pravil ne držijo, temveč kričijo, da jim to pripada, da je le tako mogoče vladati, da so povsod nastavljenci drugih političnih strank itd. Potem kadrujejo brez milosti, nastavljajo svoje ljudi, odstavljajo ljudi, ki so bili imenovani po strokovnih merilih, in jim mažejo s trudom ustvarjene kariere z grobimi diskreditacijami. In ko pridejo leve oziroma liberalne stranke ponovno na oblast, je med strokovnjaki vse manj ljudi, ki so pripravljeni kandidirati za funkcije, na katere ima vpliv politika, ker točno vedo, kaj jih čaka, če in ko pride spet na oblast populistična desnica. To je začarani krog, spirala, zaradi katere se z vsakim mandatom bolj siromaši bazen ljudi, ki so sploh še pripravljeni prevzemati javne funkcije.

Poglejmo samo RTV Slovenija. Direktor je bil imenovan, ne da bi izpolnjeval pogoje za imenovanje, prav pretekli mesec je bil objavljen nov razpis za direktorja (z znižanimi merili za imenovanje), pri čemer razpisa sploh ne bi smelo biti, ker isti direktor ni odstopil in torej za razpis ni bil izpolnjen osnovni pogoj – da iščejo direktorja. Direktor enote TV Slovenija je bil imenovan za vršilca dolžnosti, zaradi njegovega nasilnega ravnanja pa je odstopila tako rekoč celotna uredniška ekipa TV Slovenija. Nato so imenovali vršilko dolžnosti odgovorne urednice, a niso pridobili obveznega mnenja uredništva o imenovanju. Nato so imenovali odgovorno urednico, ki ji je nasprotovalo 80 odstotkov uredništva. Nato so imenovali urednika MMC, ki mu je prav tako nasprotovala velika večina uredništva. O čem govorimo? Da imamo javni zavod, kjer vodstvo nima niti najmanjše legitimnosti – le grobo in rušilno moč, ki izhaja iz funkcij samih. A kako zagotoviti možnosti, da bo po tem uničujočem delovanju SDS na RTV Slovenija sploh kdo pripravljen prevzeti te funkcije, pri vsem, kar ga čaka – v enem letu jim je namreč uspelo popolnoma demolirati enega največjih zavodov –, in pri odsotnosti zaščite pred politiko samo? Enako velja za druge državne urade in zavode – ki so po dveh letih delovanja vlade Janeza Janše obglavljeni in razrušeni. Kako zagotoviti javni upravi in javnim zavodom avtonomijo, moč, mirnost, da se strokovni kadri ne bodo izogibali teh služb iz zelo preprostega in racionalnega razloga: da se lahko kadarkoli zgodi, da bo SDS ponovno prišla na oblast, sami pa v tistem trenutku padejo v roke skrajni desnici, čemur vedno sledijo strankarska imenovanja, najprej pa seveda diskreditacije?

Danes, ko prihaja do obrata, ko poteka deglobalizacija, bodo res dobre javne uprave še pomembnejše kot doslej. A v javno upravo, ki je tako zlahka žrtev populistične politike, bodo dobri kadri težko vstopali. Javna uprava in javni zavodi morajo dobiti več avtonomije. Treba bo na novo izumiti varovalke. Zagotovo je del rešitve v večji moči zaposlenih pri upravljanju javnih zavodov. Morda pa gre rešitve iskati tudi v ustavnih spremembah, ki bi politiki preprečile, da z zakonskimi spremembami vedno znova posega v javno upravo in delitev oblasti. A za to bi morala imeti prihodnja koalicija 60 glasov. In zavedanje, da je samoomejevanje zmožnost velikih.