Zadnja svarila

Janko Lorenci

29. 7. 2022  |  Mladina 30  |  Kolumna

Svet se segreva in vse ključno okoli nas – zrak, voda, tla pod nogami in tisto, kar na njih uspeva – se spreminja, postaja burnejše, bolj ekstremno. V novi dobi živimo, če to priznamo ali ne. Imena še nima, a zanjo sta značilna kopičenje in hkratni obstoj različnih kriz. V tem času imamo na grbi vsaj pandemijo, ukrajinsko vojno in podnebno krizo. Njihov preplet poraja podkrize, od energetskih do klasičnih socialno-ekonomskih.

Pri reševanju kriznega klobčiča, te nove paradigme naše sedanjosti in prihodnosti, imamo dve osnovni težavi. Prvič, vse te krize je bolj ali manj zakrivil človek, a tega ne priznavamo, vsaj z dejanji ne. Drugič, kriz ne ločujemo in jih ne zdravimo po njihovi realni teži. Daleč najtežja in najbolj vseobsegajoča je podnebna oz. ekološka kriza. O tem govorijo strašne vročine, suše, požari, ki hkrati divjajo na vseh celinah, številne dele sveta spreminjajo v neprimerne za življenje, povzročajo, da gozdovi, ta pojem zdravja, lepote in koristnosti, postajajo grožnja.

Zabrisana nevarnost podnebne krize je v tem, da se poglablja postopno. Skoraj vsako poletje je nekoliko bolj vroče, bolj sušno, bolj nevihtno, čez zimo se to pozabi, drobni letni prirastki pa se neusmiljeno seštevajo. Hkrati čustveno otopevamo za trpljenje ljudi na svetovnem jugu, kjer jih podnebje muči bolj in že daljši čas. Postopnost sprememb nas uspava.

Zato je sedanja silovitost požarov, vročin, suš, njihova hkratnost in razprostranjenost po vsem svetu, tudi najbolj razvitem, dobrodošla. Sliši se bogokletno, a očitno take sunke potrebujemo, da se bomo zganili. Res so ti pojavi grozljivi, za mnoge pogubni, a za zdaj še kolikor toliko omejeni in obvladljivi. Predvsem pa bolj nazorno kot vsa svarila znanosti pričajo, da so goreči gozdovi, požgana polja in rečne struge, v katerih zmanjkuje vode za hlajenje nukleark, le slutnja pekla, ki nas čaka, če bo šlo naprej po starem. Narava nas priganja: storite kaj, storite hitro, čas beži kakor dim.

Vendar ostajamo, generalno gledano, negibni; kar vendarle počnemo, pa počnemo pozno, morda prepozno. Pozornost še zdaj praviloma ostaja obrnjena drugam, trenutno npr. k ukrajinski krizi. Okoljska problematika, dobesedno eksistenčna za slabih osem milijard ljudi, daleč presega težo tragične, a omejene vojne. Mir v nesrečni deželi je kategorični imperativ za Ukrajince, Ruse, svet in tudi Zahod, še vedno nekakšen popek sveta. A popek namesto iskanja miru pomaga vojno podaljševati in se hkrati pospešeno oborožuje, čeprav že zdaj daje za orožje vsako leto okrogel bilijon (tisoč milijard) evrov, vsaj petnajstkrat več kot Rusija. Putini seveda uničujejo svoje družbe, a tudi Zahod vodijo klavrne politične elite, ki ne priznavajo, da je v globoki krizi ne samo neregulirani kapitalizem, ampak tudi liberalna demokracija, saj nas je, že dolgo dominantna na svetovnem prizorišču, spravila v stanje nenehnih kriz. Koliko dobrega bi bilo mogoče napraviti s tistim bilijonom!

Življenje v nenehnih krizah ustvarja civilizacijski krč, postajamo družbe strahu, tesnobe, negotovosti, zmede. Take družbe so bolj dovzetne za populiste, ekstremiste, lažne preroke. Take družbe se niso sposobne resno posvetiti okolju, nasprotno, krize proizvajajo.

Položaj je shizofren: ekološka grožnja je orjaška in zadeva ves svet. Grožnje se zavedamo in vemo, kaj bi bilo treba storiti. Vendar ostajamo križem rok in kljub že povsem očitnim nevarnostim dopuščamo polzenje v katastrofo. Svet gori, mnogi procesi pa tečejo v nasprotno smer od potrebne; posamične skupnosti in svet kot celota se prej drobijo kot povezujejo in sodelujejo, čeprav je očitno, da bomo živeli v enem svetu ali v nobenem. Ali kot pravi generalni sekretar Združenih narodov Guterres: »Imamo izbiro. Ali bomo sodelovali ali šli v kolektivni samomor.«

Kam se bomo zasukali – v vojno vseh proti vsem ali v solidarnost in sodelovanje –, na srečo še ni dokončno odločeno. A čas beži kakor dim. Za zdaj kaže, da nas bodo k družbeno-ekološkemu zasuku prisilile kvečjemu še hujše okoljske katastrofe. Take, ki bodo večino dovolj prestrašile, da bo pobesnela in prestrašila politiko, ta pa bo, ne da bi se menila za parcialne interese kapitala in redke dobičkarje sedanjega stanja, potegnila za zasilno zavoro. Streznitev bi lahko zelo pospešili mediji, ki pa so večinoma del problema, tudi če so polni poročil o ekoloških katastrofah. Tako bo, dokler ne bodo posvojili ključnega priznanja: podnebna kriza je predvsem globoka družbena kriza, produkt načina delovanja naših družb, ki status quo vzdržuje tako, da ohranja ali povečuje noro visoke premoženjske razlike in pospešeno ogroža naravo. Dokler imajo pred skupnimi interesi – in vrhovni je zdravo okolje – prednost dobički korporacij, tudi naftnih, je rešitev ekološke krize nemogoča.

Iz zagate je najbrž še mogoče zlesti brez revolucije in popolnega razsula – ne pa brez temeljitih korektur. Razglasiti je treba izredno podnebno stanje, nehati podpirati industrijo fosilnih energentov, masovno pa investirati v obnovljive vire (ki so že zdaj deloma najcenejši energetski vir) in ustrezno infrastrukturo. A tudi za to sta potrebna globok premik v glavi in drugačna vloga države, zasuk, ki ga politične garniture očitno ne zmorejo. Vse po vrsti so padle na vsej črti. Še od nobene politične generacije ni bilo toliko odvisno in še nobena ni bila tako neznosno neodgovorna. Velja tudi za vrhove EU.

Nekdo je zapisal: na preteklost ne moremo vplivati, lahko pa na prihodnost. Živimo v kritičnem, prelomnem času, ko se odloča, ali bodo pedagoški, streznitveni šoki začetnih okoljskih katastrof delovali na človeštvo dovolj zgodaj, da bo današnja civilizacija preživela. V kakem ducatu let bo v vsaki skupnosti jasno, kakšno politiko, medije, javnost premore. Najslabša drža v tem kratkem intermezzu je fatalizem. Ko bo šlo dokončno zares, nam nihče ne bo pomagal dušiti požarov.