Neka fotografija

Heni Erceg

26. 8. 2022  |  Mladina 34  |  Hrvaška

István Bibó je že pred davnimi leti opisoval bedo državic Vzhodne Evrope, vendar ga ni nihče poslušal. Danes so vse te državice le majhne lise na zemljevidu, močne zgolj v nacionalizmu, zato je dobra prav vsaka priložnost, kakšna vojna pa se zdi kot glavni dobitek, kadar si te malčice zaželijo pritegniti več pozornosti. Zdaj recimo državica Estonija resno obračunava z Rusijo, tako da iz svojih mest odstranjuje vsa spominska znamenja v čast Rdeči armadi, kot da je ta pred 80 leti napadla Ukrajino in ni osvobajala Evrope izpod nacizma. Spomenike milijonom padlih rdečearmejcev v Vzhodni Evropi neizprosno odstranjujejo, v Estoniji pa je bil »kaznovan« tudi pisec Maksim Gorki, češ da je bil Stalinov ljubljenec. Eh, Stalinov … Estonci so v protivojnem zanosu celo Nemčiji priporočili, naj stori isto in se loti brisanja antifašističnega spomina, vendar so iz Berlina odgovorili, da jih je v tistih davnih časih prav ta vojska rešila nacizma.

Kot vemo, je Hrvaška s spomeniškim vprašanjem temeljito »opravila« že pred leti, antifašizem tu že dolgo nima več domovinske pravice, ostali so zgolj družinski spominki, kakšno odlikovanje, fotografije. In odklonilen odnos do ljudi, katerih očetje in matere so se pridružili partizanskemu gibanju. Sledi ene od takšnih fotografij – to je posnel Žorž Skrigin, baletnik in fotograf, ki je leta 1942 s skupino igralcev zapustil zagrebško gledališče in odšel v partizane – vodijo v puščobo Banije, tega zakletega dela Hrvaške, ki ga je leta 1995 kolektivno zapustilo večinsko srbsko prebivalstvo, pred nekaj leti pa ga je še dodatno opustošil uničujoč potres. Skrigin je s svojim objektivom ohranil spomin na številne prizore in pripadnike enega od najmočnejših antifašističnih gibanj v zasedeni Evropi, ne da bi slutil, da bo ena izmed njegovih fotografij postala znamenita, se uvrstila med tiste, ki so z močnim sporočilom in vtisom prestopile meje držav, njihove nepomembne, usodne prepire in se vpisale v kolektivni spomin. Nastala je med množičnim umikom civilistov s Kozare leta 1943 in prikazuje žensko, ki čez drn in strn v Knežpolju za roko vodi deklico, na hrbtu pa nosi drobnega dečka. Pa lonce, odeje … Pozneje jo je sam Skrigin poimenoval Mati Knežpoljka in postala je simbol, zaščitni znak nekega nadvse častivrednega zgodovinskega obdobja.

Življenje dečka Branka, ki ga je mati Milica Tepić nosila na hrbtu, bi bilo lahko imenitna predloga za film o prekletstvu vojn, zmagi malih narodov in tem, kako danes še imaš domovino, sosede, prijatelje, že jutri pa si osovraženi tujec … Danes Branko Tepić živi sam s psičkom Munjo v počitniški hišici na Baniji v zapuščenem zaselku, do katerega ne vodi nobena cesta, do njega je mogoče priti samo po gozdu. Kljub temu je veder in duhovit in se dobro spominja zadnje vojne na Hrvaškem, o veliki vojni pa ve, da je oče, katerega ime nosi, v partizane odšel med prvimi in da so ga Nemci že leta 1942 ujeli in ustrelili, njegovo truplo pa obesili. V opomin drugim! Je narodni heroj in njegovo ime je vklesano na spomeniku na Kozari. Mati ga je rodila med begom in je oba s sestro vso vojno skrivala po zemljankah na Kozari, sledila sta težko povojno obdobje in materina prezgodnja smrt. Kljub temu je ta otrok s čudežne fotografije diplomiral na Pedagoški akademiji, se nazadnje naselil v Sisku nedaleč od Zagreba, se poročil, dobil službo, stanovanje in otroke.

Potem pa je mali narod ustoličil veliki nacionalizem in Branko Tepić, že vajen groženj, je leta 1991 nekega jutra pred hišo, v kateri je živel, naletel na dečka iz soseščine s puško v roki in ta mu je rekel: »Vidiš, takole bomo pobijali Srbe.« Dogodek je bil prelomen, otroke je poslal na varno, sam pa odšel v počitniško hišico, v kateri še danes živi. Območje so takrat zasedali Srbi. No, kmalu so ga v neki temni noči obiskale neke druge uniforme in ga mobilizirale v vojsko tako imenovane Srbske krajine. »Ali greš na položaje ali v vojaški zapor,« so mu rekle in malček s fotografije spet ni imel izbire. Na srečo mu nikoli ni bilo treba streljati.

Izbire ni imel niti, ko se je začela hrvaška akcija Nevihta. Tepići so se umaknili v Bosno v prepričanju, da se bodo kmalu vrnili domov, vendar se je čas, ki so ga preživeli tam, tako kot čas kozaraškega begunstva med drugo svetovno vojno, razvlekel na tri leta. Po vrnitvi v kakopak uničeno počitniško hišico, ki je država ni nikoli obnovila, je nezaupljiva oblast resno vzela nevarnost, ki naj bi jo pomenil deček s Kozare, in sledila so stalna zasliševanja na policijski postaji. Vse to je Branko Tepić potrpežljivo prenašal, potem pa vložil zahtevek za vrnitev stanovanja v Sisku. Zaman. Nikoli mu ga niso vrnili in skromno pokojnino je po številnih zavrnitvah pridobil šele leta 2011, ko je že davno dosegel upokojitveno starost.

Resnično, težko je opisati neverjetne trenutke iz njegovega življenja, trke z državo, prezir in kratenje pravic, ki je segalo vse do odrekanja hrvaškega državljanstva, ker ga je mati med begom rodila na napačni strani meje, v Bosni. Za odvzeto državljanstvo je zaprosil takoj, ko se je vrnil na Hrvaško, že leta 1998, vendar so mu birokrati pojasnili, da pet let ne bi smel potovati in bi se moral ves čas javljati na policijski postaji, poleg tega je bilo vprašanje, ali bi po petih letih njegovi prošnji sploh ugodili.

Tako se je Branko vdal, zdaj ima na Hrvaškem stalno bivališče, ki ga podaljšuje vsakih pet let, vozi avto z zelenimi tablicami in začasno registracijo, saj je tujec, apatrid v lastni domovini. Sumljiv človek, napačnega, antifašističnega izvora, neprave narodne pripadnosti v mali državi velikega nacionalizma.