Sistemski umor

Heni Erceg

12. 8. 2022  |  Mladina 32  |  Hrvaška

Odraščal je v uredništvu tednika Feral Tribune in se razvil v enega najboljših hrvaških novinarjev, njegovi članki so izstopali v vsakem uredništvu. Čeprav je bil mlad, je bil človek starega kova; izobražen, duhovit, temeljit pri razkrinkavanju in klicanju na odgovornost številnih ljudi, vpletenih v korupcijo, v kateri se duši Hrvaška. Zasebno je bil zadržan in vljuden, kadar me je poklical, je pogovor vedno začel z: »Motim?« Potem pa je sam postal glavni junak strašljive afere v tej brezčutni državi.

Vlado Matijanić je svojo bitko s covidom, bitko za življenje, številne klice v enoto za nujno medicinsko pomoč splitske bolnišnice, vse do bridkega konca snemal z mobilnim telefonom kot potrditev pošastne brezbrižnosti nekega poklica in kopice vpletenih, ki so vsi po vrsti zavračali njegove prošnje, naj ga sprejmejo v bolnišnico, kjer bi bil rešen in bi ostal živ. Ti pretresljivi pogovori omikanega človeka s »humanitarno« sodrgo so zdaj objavljeni kot osupljiv prenos umiranja v živo, kot še en dokaz, kakšen izvrsten novinar je bil, in kot neizpodbitna potrditev popolne razčlovečenosti zdravniške srenje, ki se večidel uvršča med predano članstvo smrtonosne stranke na oblasti.

Štirje dnevi agonije, 12 paničnih klicev v enoto za nujno medinsko pomoč, odhod na infekcijski oddelek bolnišnice, potem nestrokovno ravnanje medicinskih tehnikov, ki so po vseh teh Vladovih klicih in klicih njegove partnerice vendarle prišli, samo zato, da so ugotovili, da ga ni treba odpeljati v bolnišnico. Ko poslušamo vse šibkejši Vladov glas – kako infektologu razlaga, da ima številne avtoimunske bolezni in da komaj diha, ta pa mu odgovarja, naj spet pokliče čez pet dni –, slišimo na eni strani človeka blagega značaja, ki tiho prosi za pomoč, na drugi pa celoten maligni državni ustroj. Slišimo Sistem, ki mu popuščajo živci, ker ga, kakopak, nekdo zajebava, in to prav na praznik, na dan Nevihte, na katerega mora biti on, ta javni uslužbenec, Sistem sam, v službi in dežurati, namesto da bi sedel ob jagnjetini in pivu kot kopica kolegov, ki so vsi po vrsti člani zločinske vladajoče organizacije, tega gnezda trdosrčnih gadov, snovalcev sistemskega stroja za pobijanje državljanov.

Ko so reševalci prišli drugič, samo dve uri po prvem obisku, se Vlado ni več mogel premikati, ni mogel govoriti niti dihati, smrt se je naglo bližala, tako imenovani zdravnik, zdaj že paničen, pa se je več kot uro šel oživljanje. Zaman. Dobra duša, neverjetni novinar, ki je z vztrajnim raziskovalnim delom odstranil toliko hadezejevskih prisklednikov ali jim vsaj otežil življenje, je ugasnila, ubil jo je sistem, proizvod režima zločincev in kriminalcev. »Sploh se ne more premikati, niti do stranišča ne more,« med enim od številnih klicev na pomoč prestrašeno razlaga Vladova partnerica zdravnici na infekcijskem oddelku. »Zakaj pa bi se moral premikati? Naj ščije v posodo, potem pa jo odlijte,« grobo, prostaško odgovarja ta, nejevoljna, ker jo sploh kličejo zaradi takšne banalnosti, kot je očitno pogubno stanje bolnika, okuženega s smrtonosnim virusom, bolnika, ki ga sicer pestijo številne druge bolezni. »Odpeljite ga v bolnišnico,« govori novinarka in Vladova partnerica ekipi prve pomoči, ki noče narediti niti EKG, posluša le pljuča in ugotovi, da so v redu. Pljuča človeka, ki se bo samo dve uri pozneje zadušil, obdukcija pa bo pokazala »obsežen pljučni edem«. K temu je ta mlada »znanstvenica« še samozavestno dodala, da hospitalizacija ni potrebna, ampak naj »je slane palčke in pije vodo«, in da bi bil sistemski umor novinarja z zdravniško pomočjo popoln, mu je dala injekcijo, ki se po trditvah uglednega zdravnika nikakor ne sme dajati drugje kot samo pod nadzorom v bolnišnici.

Izvirni reportažni prenos lastne smrti, objavljen v hrvaških medijih, umirjenost civiliziranega umirajočega človeka in površnost, brezčutnost stroke so na Hrvaškem dvignili pr ecej prahu, kajti le redki prebivalci nimajo vsaj ene grozljive izkušnje s tukajšnjim zdravstvenim sistemom. Tako je malokdo ostal ravnodušen ob odgovorih vodje Zavoda za nujno medicinsko pomoč, ki je odvratno omalovažujoče govoril o tej nepotrebni, strašni smrti, lagal in okolišil kot zgleden član vladajoče stranke, kamor gredo prav zdravniki kot muhe na med, s tem pa postanejo nedotakljivi, močni, tisti, ki lahko nekaznovano ubijajo, ker se vsaka afera uspešno pomete pod preprogo.

Kako bo tokrat? Bo vsem tem inšpekcijam, državnemu odvetništvu, ki se je moralo v preiskavo vključiti zaradi tožbe neke odvetnice na podlagi suma, da je šlo za nevestno zdravljenje, bo torej tudi to smrt politični eliti, tako učinkoviti pri mreženju, uspelo pomesti pod preprogo?

Mi, Vladovi prijatelji, že dolgo obsojeni zgolj na dvom, nimamo nikakršnega upanja, da bi bilo ta zločinski sistem mogoče premagati, niti da se bo v razpadli državi, kjer primanjkuje celo nujnih zdravil in ki je po številu umrlih zaradi covida na prvem mestu v Evropski uniji, njena vlada na čelu z razščeperjenim petelinom pa kupuje predrago vojaško opremo, da se bo torej v tej državi karkoli spremenilo. Ne, vse dokler bodo reševalci prihajali po predsednika parlamenta, kadar si bo zaželel slikanja pljuč, ne bodo pa prišli po novinarja bleščečega uma, mladega človeka, ki bi ga bilo treba samo odpeljati v bolnišnico. Da ne bi »scal v posodo in jedel slanih palčk«, medtem ko bi ga sistem štiri dni ugonabljal. Njegova mučna smrt je, ironično, postala glavni dokaz, da je imel prav, ko je vztrajno razkrival številne nepravilnosti v državi. Strašna smrt kot prispodoba strašne države.