V Božjih rokah

Bernard Nežmah

21. 10. 2022  |  Mladina 42  |  Pamflet

V finalni del predsedniške kampanje se je vmešal celo Bog. Ne ravno on osebno, ampak prek čudeža. Dva od kandidatov, ki smo ju poznali po libertinih pogledih, zdaj državljanom sporočata, da tudi onadva nista daleč od božjega nauka. Nataša Pirc Musar je najprej povedala, da je bila večkrat birmanska botra. Časnik Družina se je kajpak zgrozil: kako je lahko boter nekdo, ki sam ne živi po božjih zapovedih in potem ne skrbi, da tudi njegov birmanec odrašča kot zgledni kristjan? A kandidatka si ne da odvzeti krščanskega predznaka in je naslednjič pridodala, da je šla večkrat k polnočnici. Ko je to slišal njen tekmec Milan Brglez, se je domislil še močnejšega aduta in se odzval v velikem intervjuju za časopis Svet24. Ta je prek srede naslovnice postavil njegov stavek: »Ljudje so mislili, da bom postal duhovnik.« Tako vnet vernik, da je bil v otroštvu.

V drugem predsedniškem krogu bomo izvedeli, da je šla gospa kandidatka tudi po kolenih okoli oltarja na Brezjah, gospod kandidat pa da je romal po pešpoti v Santiago de Compostelo. Seveda, če se prebijeta prek prvega kroga.

Tokratne volitve so z naskokom najbolj zanimive. V njih čudeži kar dežujejo. Prvi predsednik Milan Kučan je pred meseci podprl Pirc Musarjevo in ne Golobovo izbranko Marto Kos, rekoč, da ni dobro, da ista stranka obvladuje vladni, parlamentarni in predsedniški vrh. Na začetku jeseni, ko sta se v kampanjo vključila Brglez in Ivo Vajgl, je pohitel povedati, da podpira tudi njiju. Tega dotlej še nismo doživeli, da bi nekdo, ki se pojavi med podporniki kandidata, odstopil od preference in jo razširil na tretjino predsedniških pretendentov. A zdaj še nadaljnji preobrat: teden pred volitvami se je spet premislil in ljudstvu sporočil, da Brgleza več ne podpira, da je njegov edini kandidat – Pirc Musarjeva. Zakaj? – Enostavno, izpostavil je, da je čas za žensko.« Kako to razumeti? Očitno ga je vmes zapeljal hudič in mu je verjel, da je tudi Brglez ženska, zdaj pa ga obsijalo spoznanje, da je bil na krivih poteh.

Nacionalka, za katero pravijo, da jo je prevzela SDS, je pod novo taktirko izvedla eno najboljših volilnih soočenj v zgodovini slovenskih televizij. Voditeljica Erika Žnidaršič je svoj ostri slog uperila do vseh kandidatov in ga podprla s predstavitvijo kontroverznih dejstev predsedniških kandidatov, tudi do kandidata levice Mihe Kordiša. Politik, ki nastopa kot zagovornik delavcev, je ustanovil skupnost in se ob prijavi zavezal, da bo v naslednjih letih zaposlil dva ali tri delavce, a tega ni storil, na račun tega pa je od države za svoj projekt prejel tudi 8 tisočakov. In njegov odgovor? Seveda sem navedel namero o zaposlitvi, saj je bil to edini način, da smo lahko pravno ustanovili skupnost. Nonšalanca kot pri despotu, ki je onkraj zakonov. Toda reč je še bolj pomenljiva: institucije delijo državni denar na lepe oči, ne da preverjajo, če njegovi prejemniki izpolnjujejo svoje zaveze.

Ne povsod, nacionalka je dobila obisk, kot ga od osamosvojitve ne pomni. Kulturno ministrstvo pod vodstvom Levice je poslalo inšpektorja, ki je preveril, če je bila oddaja „RTV Slovenija danes in jutri“ v skladu z zakonom o RTV. Ugotovil je, da je bilo vse zakonito. Vladajoča koalicija, ki spreminja zakon o RTV, da bi iz njenega delovanja izgnala politiko, je sama poslala nadzor nad televizijsko vsebino!??

Preganjanje politike iz medijev se počasi spreminja v grotesko. Ustanovljena je parlamentarna komisija, ki kani preiskovati, če so iz občinskih in javnih institucij v preteklosti namenjali denarno pomoč, reklame etc. za listo medijev, ki so blizu SDS. OK, zloraba javnih sredstev je tema, o kateri velja odkrito razpravljati. Toda potem bi pričakovali, da pod drobnogled vzame vse medije.

Stvar je absurdna, sploh če pomislimo, da bi parlamentarna komisija preiskovala zlorabljanje potnih stroškov pri poslancih, a to bi počela le pri poslancih Nove Slovenije.

V Ljubljani je mestni svet na zadnji seji potrdil spremembe prostorskega načrta, po katerem bodo po mestu lahko gradili 100-metrske stolpnice, zažigalnico blata in nasploh nove četrti, ki se bodo visoko šopirile nad sosednjimi stavbami. V taki maniji stanovanjskih gradenj lahko meščani mirne duše računajo, da jim bo zgolj vožnjo po mestu raztegnilo za dodatnih pet minut, da ne omenjamo še dodatnih toksinov v mestnem zraku. Plan Jankovićev je sicer megalomanski: to ne bo zažigalnica mestnega blata, kurili bodo še blato, ki ga bodo dovažali iz širne Slovenije, vrag ve, če ne še iz sosednih držav, biznis je pač biznis. - Čas za mestni referendum, na katerem naj meščani odločijo, ali podpirajo novi obraz Jankovićeve Ljubljane!!!!!!!

V tej deželi so zažigalnice odpadkov peklensko nevarne. Župani bodo rekli, da bo vse čisto in okolju nenevarno, inšpektorji in nadzor pa na Slovenskem ne deluje. Dobesedno. V Savinjski dolini so prebivalci pili kontaminirano vodovodno vodo, da je nekaj narobe, pa se je razkrilo šele potem, ko so množično polnili celjsko urgenco, kjer so našli vzrok zastrupitev. In nato je lokalni vodovod prepovedal pitje vode. Službe, ki nadzirajo vodovod, same niso zaznale, da je s pitno vodo karkoli narobe. No, pred dnevi so ljudem sporočili, da je zdaj voda spet pitna. Natančno so znali izmeriti, kdaj je voda postala spet neoporečna, kdaj je bila kontaminirana, pa ne! Tako v Savinjski dolini, je v Ljubljani in drugod drugače?